Skrivnost, posneta po literarni avtobiografski uspešnici Philippea Grimberta, je zgodba o strasti in krivdi v tegobnih časih, ki se začne odvijati, ko mlad najstnik razgali temačno, s holokavstom povezano resnico o preteklosti svojih staršev, ki za vedno razblini njegove iluzije. Odkrije, da je bil pred vojno njegov oče poročen z neko drugo žensko, preden se je noro zaljubil v njegovo mamo. Kot mlad židovski par v Franciji, ki so jo okupirali nacisti, sta morala oče in mama za ceno preživetja sprejemati težke, tudi strašne odločitve … Pretresljiva družinska saga v ozadju tragedije druge svetovne vojne o ceni ljubezni in preživetja.
»Desetletni François leta 1955 živi v demokratični Franciji, v urejenih razmerah, kot edinec v ljubečem domu, in vendar ni srečen. Čuti, da bi si oče, kljub vsej pozornosti in skrbi zanj, želel drugačnega sina. Močnejšega, živahnejšega in predvsem sina, ki bi bil podedoval vsaj nekaj očetovega športnega duha in telesnih spretnosti. In ker François očetu ne more ustreči, si izmisli starejšega brata, ki je čisto tak, kakršnega si oče želi. Tako živo si ga predstavlja, da postane zanj resničen. Starša se odzoveta na to njegovo “izmišljijo” nenavadno ostro – tako ostro, da fantič začuti, da mu nekaj skrivata. Za vse na svetu skuša “skrivnost” razkriti in jo počasi, po koščkih – iz pogovorov in dejanj odraslih – odkriva, dokler mu kot petnajstletnemu najstniku ljubeča soseda ne razodene tistega, kar je, kot pravi, že ves čas vedel. Kot odrasel moški – pripovedovalec zgodbe – jo iz časovne distance prikaže tudi nam.
Film, nastal po romanu Phillipa Grimberta, je nevsakdanja družinska kronika toplokrvnih vsakdanjih ljudi, Francozov judovskega rodu, ki so v nevarnih časih – med nemško okupacijo Francije v drugi svetovni vojni – prisiljeni v težke odločitve z usodnimi posledicami. Hitlerjeva nacistična Nemčija Jude preganja, hotela bi jih iztrebiti. Začne s šikanami, nadaljuje z izseljevanjem, s pošiljkami ljudi v koncentracijska taborišča. Tisti, ki to še morejo, skušajo pobegniti v sosednjo nevtralno Švico. Maximu, Françoisovemu očetu, to uspe, uspe tudi Tanyi, Françoisovi materi, ne pa njunima zakonskima partnerjema in ne številnim drugim sorodnikom. Pri tem se mimogrede razkrije tudi skrivnost “izmišljenega” brata. François je spočet v okoliščinah, ki bremenijo vest njegovih staršev z občutkom težke krivde. Veliko let in spremenjene razmere jima slednjič dajo možnost, da se rešita mučnega občutka in krivdo z nami vred pripišeta tistim, ki so jo dejansko povzročili. Holokavst je prikazan slednjič z intimne strani, z vidika tistih, ki so, ogroženi, ta čas preživeli. In se zmogli spet odpreti življenju.
Druga velika skrivnost tega odličnega francoskega filma pa za gledalca ostane: kako je uspelo režiserju, Claudu Millerju, ne samo verodostojno prenesti na film zapleteni roman, temveč kako je zmogel, ohranjujoč vse njegovo sporočilo, ustvariti tako čudovito lep, življenju odprt film, ki ga spremljaš in doživljaš z užitkom. Holokavst, ta velika evropska tragedija, še ni bil prikazan s tolikšno pieteto, tako zatišano in hkrati pretresljivo kot tukaj – s časovne distance, ki izčiščeno prikazuje, kaj so ljudje sposobni prizadeti drug drugemu, pa žrtve – vsaj nekatere – vendarle obdržijo vero v življenje. Izvrstni igralci, izjemna kamera, ki prikazuje preteklost v barvah in sedanjost v črno-belih posnetkih, ter s čustvi nabita zgodba ustvarijo polnokrven, življenjski film, ki kljub pretresljivim prizorom ni mračen, temveč odpira pot spoznanju, kako velja živeti, da bi se izognili zablodam preteklosti in si zaslužili lepši, boljši svet prihodnosti. Vse priznanje sodelovanju pisatelja in režiserja za ta vrhunski dosežek.«
– Rapa Šuklje
Rapa Šuklje, publicistka, prevajalka
Diplomirala je na pravu in absolvirala iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od začetka je bila udeležena v NOB, leta 1944 aretirana in internirana v Ravensbrücku. Od leta 1948 delovala kot kulturna novinarka pri ljubljanskem radiu, kjer je med drugim urejala popularno radijsko oddajo Gremo v kino ter se uveljavila kot filmska kritičarka. Posvečala se je literarni kritiki, od leta 1964 tudi gledališki. Napisala je več študij o slovenskih igralkah in igralcih, o mladinskem gledališču, pa tudi vrsto literarno-zgodovinskih študij za zbirko Sto romanov. Prevedla je tudi pomembna dela angleške, ameriške in nemške literature (O. Wilda, sestre Brontë, K. Hamsuna, A. Döblina, E. Wharton, V. Woolf).