zgodba
Sodobni Pariz, izbran, eleganten milje in šest nič manj elegantnih likov. A za vljudnimi gestami in prijaznimi nasmeški se skrivajo skrbi in bojazni – strah pred samoto in zavrnitvijo. Dan in Nicole bi si rada priskrbela luksuzno stanovanje v centru, a vse kaže, da bi to njun odnos le še bolj skrhalo. Romantična Gaëlle v iskanju ljubezni naleti ravno na brezvestnega Dana. Njen brat Thierry se boji, da bo izgubil mlado sostanovalko, nato pa razkrije še šokantno skrivnost svetohlinske Charlotte. Thierry je hkrati tisti, ki Danu in Nicole razkazuje stanovanja, medtem ko Charlotte neguje umirajočega očeta natakarja Lionela … V teku nekaj zimskih dni se poti teh neznancev naključno križajo in zapletajo.
Še ena komedija o večnem iskanju sreče pretanjeno ironičnih podtonov za neskončno filmografijo francoskega velikana je zgodba, polna šarma, duhovitosti in buñuelovske bizarnosti, a ves čas prežeta z melanholično otožnostjo.
iz prve roke
»Nikoli nisem občutil velike razlike med filmom in gledališčem. /…/ Podobno kot pri jezikih sveta, ki se zdijo različni, a lingvisti pravijo, da so si zelo blizu, da razlike med njimi le niso tako velike. Prirediti dramsko delo zame ni nekaj zastrašujočega, saj imata obe obliki umetnosti nekaj skupnega: sta stvar preteklosti, ne dovolita vrnitve, ne morem reči operaterju, naj gledalcem še enkrat zavrti prizor, ali igralcem, naj ga ponovijo. Dramsko delo prenašam na film brez bojazni in vedno mu ostajam zvest. /…/ Ta tekst poseduje neko mračnost in zmedo, katera smo skušali poustvariti na platnu. Trudili smo se vzpostaviti strukturo protislovij, ustvariti tisto mešanico prelivajočih se instinktov, ki se gibljejo znotraj nas samih in za katere sem prepričan, da jih delim s številnimi gledalci. Skozi podobe in igro sem želel izoblikovati like, ki bi lahko posegli više, segli po boljšem, pa tega nočejo ali ne morejo; želel sem ustvariti idejo nostalgije po tem, da bi bili boljši, ki vodi like prav v svoje nasprotje …«
– Alain Resnais, režiser
portret avtorja
Alain Resnais (rojen leta 1922 v Vannesu, Francija), eden najslovitejših režiserjev druge polovice 20. stoletja ter odločilna figura modernistične narativne tradicije na filmu, se v 40-ih letih posveča filmski montaži in snemanju kratkometražnih filmov (med njimi gre izpostaviti ključni dokumentarec o nacističnih taboriščih smrti Noč in megla (Nuit et Brouillard) iz leta 1955). Kot režiser dolgega metra in mednarodnega slovesa pa se uveljavi v poznih 50-ih, v obdobju torej, ki sovpada z eksplozijo francoskega novega vala (Resnaisov celovečerni prvenec Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima, mon amour, 1959) se premierno predstavi v Cannesu istega leta kot Truffautovih 400 udarcev). Obsežna filmografija odraža avtorjevo predanost družbenopolitičnim vprašanjem in problematikam (Muriel (Muriel ou Le temps d’un retour, 1963), Vojna je končana (La guerre est finnie, 1966), Daleč od Vietnama (Loin du Vietnam, 1967)) ter poskuse prodreti globoko v jedro človeka prek ponavljajočega se motiva spomina in (preteklega) časa (Hirošima, ljubezen moja, Lani v Marienbadu (L’Année dernière à Marienbad, 1961), Providence, 1976). Vendar je bil Resnais manj povezan s skupino, ki se je oblikovala okoli slovite revije Cahiers du cinéma. Pripadal je intelektualnim in ustvarjalnim tokovom levega brega ter tesno sodeloval z njegovimi avtorji – Jeanom Cayrolom, Marguerite Duras, Chrisom Markerjem, Alainom Robbe-Grilletom. Z Markerjem je v 50-ih posnel vrsto kratkometražcev, s Cayrolom je spisal Noč in meglo ter Muriel, Durasova je podpisala scenarij Hirošime, Robbe-Grillet pa Lani v Marienbadu. Skrivni strahovi na javnih krajih predstavlja po filmu Smoking / No Smoking iz leta 1993 Resnaisovo drugo filmsko predelavo dramskega dela Alana Ayckbourna. V Sloveniji smo si lahko nazadnje ogledali avtorjeve Divje trave (Les herbes folles) leta 2009. Resnais je pogosto črpal iz zakladnice resne literature, da bi izoblikoval lastno in unikatno filozofsko ter umetniško pozicijo. Z uporabo filmske govorice enigmatičnih narativnih struktur, razkošne fotografije in liričnih montažnih vzorcev je ustvaril nekatere najbolj provokativne in kontroverzne mojstrovine svojega časa.
kritike
»Vseprisotna snežna odeja, ki ovije Resnaisov film, je orjaška škatla hollywoodskih milnih kosmičev. Ko uzremo ta sneg skozi steklena pročelja, majcena okna in vrata, ki kot bi vodila v praznino, je videti umeten v najsijajnejši tradiciji filmskih padavin: kot precizno režirano poletavanje snežink, ki Jane Wyman končno osami z Rockom Hudsonom v Sirkovem Vse, kar dovoli nebo; kot božični metež, ki potopi eno garnituro romantičnih upov, da bi hkrati uslišal drugo, v veličastnem finalu Demyjevih Cherbourških dežnikov. Kar je skupno vsem tem filmom, poleg krhke in težko prislužene sreče – ter surovine za kepanje –, je odkrita uporaba umetelnosti in učinkov za izvabljanje gledalčeve domišljije in empatije, uporaba skrajno stiliziranih poudarkov za razkrivanje nečesa, kar je daleč bolj resnično od otopelega ‘realizma’. /…/ A lahkotna dostopnost Resnaisovega filma ga ne dela za nič manjše umetniško delo od avtorjevih zgodnejših, resnejših mojstrovin. Za razposajeno režijo še vedno tiči formalna rigoroznost: horizontalne linije, ki prehajajo iz kadra v kader, delijo stanovanja na manjše enote in zamejujejo like; zastiranje, ki enači fizično pregrado z mentalnim minskim poljem; umirjeno natančni premiki kamere, ki premeščajo čustveno težišče znotraj prizora samega. (Omamna kamera Erica Gautiera, ki režiserjem novega novega vala služi z enakim zanosom, kot je Raoul Coutard služil Truffautu in Godardu, prežame vsak delec brezhibnega kadra z otipljivim hrepenenjem.) /…/ Resnais jih ima že krepko čez 80 in morda moraš živeti osem desetletij, da bi lahko posnel film, ki je tako sočuten, tako samozavesten – in tako mlad.«
– Jim Ridley, The Village Voice
»Je dostopen, prijeten, sanjav, malce prismuknjen in melanholičen. Njegove modernistične geste so zgolj stilistični trzljaji, a podoba snega, ki se spušča na sklenjeni roki, povzroči pravo zamaknjenost. Vloga umetnika je za gospoda Resnaisa še vedno življenjska vloga.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Mojstrovina v vseh pogledih. Svež, sodoben in neposreden film, njegova zimska, a topla perspektiva pa je prežeta z modrostjo in izkušnjami velikega režiserja v poznih osemdesetih.«
– Kevin Thomas, Los Angeles Times
»Zasedba je izjemna; ti igralci sodelujejo z Resnaisom kot dobro naoljen stalni ansambel, ki dodobra obvlada svojo veščino in se zna sporazumevati skoraj telepatsko.«
– Michael Wilmington, Chicago Tribune
»Veličastni stari mojster uokviri sleherni prizor kot čudovito sliko. Medtem pa umetni sneg z igrivo umetelnostjo poletava med otožnimi vinjetami.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly