zgodba
V majhni sicilijanski vasi ob robu gozda izgine trinajstletni Giuseppe, sin mafijskega skesanca. Sošolka Luna, ki je v fanta zaljubljena, se noče sprijazniti z njegovim izginotjem. Upre se zakonu molka in vzdušju strahu, ki jo obdaja. Da bi našla prijatelja, se spusti v mračen svet, do katerega vodi skrivnostno jezero …
Film, posnet po resničnih dogodkih, je zgodba o neuničljivi moči ljubezni, v kateri fantastični svet pravljic trči ob kruto realnost mafijskih ugrabitev.
iz prve roke
»Film je navdihnila resnična zgodba. 23. novembra leta 1993 so Giuseppeja Di Mattea, sina mafijskega ovaduha Santina Di Mattea, ugrabili mafijci. Prepričani so bili, da bo Santino nehal sodelovati s policijo. A Santino ni utihnil. Giuseppe je 779 dni ostal v rokah mafije. 11. januarja 1996 so ga zadavili in njegovo truplo raztopili v kislini. /…/ Giuseppe je duh, ujet v zgodbo, brez možnosti odrešitve. Duh, ujet v najtemnejše kotičke naše zavesti. Duh, ki ga je treba osvoboditi. Zamisel za film sva dobila v zgodbi Un Cavaliere Bianco Marca Mancassole. V njej se umirajoči Giuseppe v domišljiji svoje sošolke spremeni v viteza, nadnaravno prikazen, ki jo varuje. /…/ Hotela sva povedati zgodbo o tisti neraziskani Siciliji, Siciliji sanj. Zgodbo, v kateri pravljični svet bratov Grimm, poln gozdov in pošasti, trči ob resničnost naše dežele. /…/ Kot je rekel Leonardo Sciascia: ‘Sicilija je fantastični svet, v katerega ne moreš vstopiti brez domišljije’. /…/ V Sicilijanskih duhovih se grozljivka iz resničnega življenja spremeni v fantastično ljubezensko zgodbo. /…/ Morda pa je ljubezen tisti čudež, ki lahko premaga smrt in reši človeštvo.«
– Fabio Grassadonia in Antonio Piazza
portret avtorjev
Fabio Grassadonia in Antonio Piazza sta italijanska scenarista in režiserja. Za celovečerni prvenec Salvo, temačno zgodbo o mafijskem morilcu, sta leta 2013 prejela glavno nagrado v sekciji Teden kritike festivala v Cannesu.
kritike
»Režiserja /…/ pravljične in mitološke trope čudovito spojita s kruto resničnostjo mafijskih ugrabitev. /…/ Sicilijanske duhove bodo nedvomno primerjali z drugimi filmi, ki se poslužujejo tropov bratov Grimm, predvsem s Favnovim labirintom [Guillerma Del Tora], ki pravljične elemente preplete s španskim fašizmom. A Grassadonia in Piazza se izogneta mitskim bitjem in čarobnim krajem, ki obstajajo le v naši domišljiji; njuna evokacija otroških pravljic namreč bolj temelji na resničnem podeželju. Zahvaljujoč Bigazzijevi mojstrski uporabi spodnjih rakurzov in rahlo popačenih posnetkov – lepo moduliranih in nikoli neutemeljenih – nam film zgodbo ne le pripoveduje, ampak nas z njo povsem začara.«
– Jay Weissberg, Variety
»Opojna mešanica najstniške romance, gotske fantazije in mafijskega trilerja /…/. Sicilijanski duhovi /…/ so nežna in ganljiva ljubezenska zgodba. Tako kot Salvo razkrivajo, da lahko mafijo resnično premaga le moč ljubezni.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Novi film režiserjev Salva /…/ je – kot gre sklepati že iz naslova – zgodba o duhovih in ne film o mafiji. Govori predvsem o tem, kaj lahko pošastna brutalnost mafije sproži v domišljiji najstnika. Gre za skrajno grozo, umeščeno v zgodbo, ki je tako srhljiva, mračna in klavstrofobična kot najstrašnejše pravljice, naseljujejo pa jo pošasti, črni psi, blatna jezera in gozdovi, polni pasti. Koncept najbolje povzame freudovski izraz Das Unheimliche: nekaj tujega, neznanega in vznemirjujočega. In Sicilijanski duhovi prav zares vsebujejo vse prvine grozljivke; zgodbe, ki bi jo dunajski otroški psiholog Bruno Bettelheim uporabil kot referenčno točko za notranje življenje otroka; takšne, ki nagovarja njegovo notranje duševno življenje, usmerja njegov razvoj in odnose z odraslimi ter lajša nezavedne pritiske. /…/ Sicilijanski duhovi so zahvaljujoč prefinjeni in vizionarski režiji – ki se poklanja Timu Burtonu, Davidu Lynchu in Petru Weiru – ter izčiščeni fotografiji Luce Bigazzija očarljiv in osupljiv film z izvirnim vizualnim pristopom k temi mafije ter zrelim filmskim jezikom; film, ki pravljico – v njenem najglobljem in najbolj arhaičnem pomenu fantastične pripovedi – izvrstno uravnoteži z resničnostjo zgodovinskih dogodkov.«
– Camillo De Marco, Cineuropa
»Direktor fotografije /…/ mojstrsko pričara dvojnost narave kot sovražnega okolja, polnega plevela, žic in kamnov, in hkrati čarobnega gozda, ki ga naseljujejo dihurji, sove in metulji. /…/ V filmu odmevajo dela Mattea Garroneja – ne le Gomora s svojimi srhljivimi umori in neusmiljenimi protagonisti, ampak tudi krute južnjaške pravljice v Zgodbi vseh zgodb.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Omerte, “dolžnosti molčanja”, ki se je držijo mafijci, se prostovoljno držijo tudi vsi ostali. Ljudje – od policajev do politikov, od stebrov družbe do malih ljudi – se skrijejo, tako da spirala molka dobi morbidne, apokaliptične, nadnaravne razsežnosti. Toda bolj ko so ljudje apatični, bolj je Luna empatična – in bolj ko je empatična, bolj postaja telepatičen njen odnos z ugrabljenim Giuseppejem. Pravljična struktura filma, ki vključuje tako začarani gozd kot zlobno mačeho (z jabolkom!), jima da veliko možnosti za metafizično, paranormalno druženje, prav zaradi pravljičnosti (v slogu Panovega labirinta), s katero Grassadonia in Piazza prelijeta zgodbo o »pokolu nedolžnih«, pa se zdi pasivnost ljudstva še toliko brutalnejša. Družbena apatija ni le nasilna, temveč tudi nečloveška, predvsem danes, ko je strah požrl možgane, ko upor velja za nekaj “otročjega” in ko vsi skupaj prekleto dobro vemo, da se pornifikacija apatije vedno odvrti v treh korakih. Najprej rečeš, da so vsi isti. Potem ne greš na volitve. Na koncu ne trzneš, ko ugrabijo otroka.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film prav mojstrsko podvaja realistične prizore s fantastiko, ki pa je dvojne narave: enkrat takšne, da samo še okrepi in s podzemnimi prizori dobesedno poglobi srhljivost prvih; druga pa je prav tista, ki v Lunini ljubezenski fantaziji seže čez realnost in jo premaga. Čeprav za ceno, da Luna sama postane kot Perzefona in obenem Evridika, ki pod vodo najde pot do podzemlja in svojega Orfeja iztrga smrti. Mitološka vokacija resda ne premaga realnosti, jo pa vsaj časovno in pomensko presega: morda se prav zato na koncu filma tudi pokažejo ostanki grškega templja.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik