izjava režiserja
»Med leti 1963 in 1970 sem nenehno poslušal Rolling Stonese. Naposled se je zgodilo, da je njihova glasba močno zaznamovala tudi moj film Ulice zla in precej drugih filmov tudi, do neke mere Pobesnelega bika, vsekakor pa Dobre fante in Casino. Pri vizualizaciji posameznih sekvenc in prizorov v Ulicah zla mi je kot neposreden navdih služila glasba Rolling Stonesov, življenje s to glasbo, poslušanje te glasbe. Ni šlo samo za pesmi, ki sem jih uporabil v filmu. Šlo je za zvok in vzdušje njihove glasbe, za njihovo držo. Kar nisem mogel nehati poslušati. Zraven sem si zamišljal filmske prizore. In jih interpretiral. Ni šlo samo za domišljanje prizorov ali posnetkov. V filmsko pripoved sem dejansko preslikaval dogodke iz lastnega življenja, pri čemer me je navdihovala glasba Rolling Stonesov. Moj dolg do njihove glasbe je neizmerljiv. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Sam pri sebi si mislim, da sem ta koncertni film napravil že pred štiridesetimi leti. Samo slučajno sem ga posnel šele zdaj.«
o režiserju
Martin Scorsese (rojen leta 1942) po mnenju mnogih velja za največjega še živečega ameriškega režiserja. Do danes je posnel že več kot štirideset celovečernih filmov, med njimi nesmrtne klasike, kakršne so Ulice zla (Mean Streets, 1973), Taksist (Taxi Driver, 1976), Pobesneli bik (Raging Bull, 1980), Dobri fantje (1990) in Casino (1995). Shine a Light vsekakor ni njegov prvi spoprijem z žanrom koncertnega dokumentarca, saj se je Scorsese na podoben način poklonil že Woodstocku in legendarnemu bendu The Band, leta 2005 pa je posnel tudi epski dokumentarni film o Bobu Dylanu.
kritike
»Shine a Light Martina Scorseseja je morda najbolj intimen dokumentarec vseh časov o kakšen živem rokenrol koncertu. Vsekakor je to dokumentarec z najboljšim pokritjem odrskih nastopov. Skupaj z direktorjem fotografije Robertom Richardsonom in devetimi snemalci, od katerih so vsi bodisi oskarjevski nagrajenci ali vsaj nominiranci, je Scorsese posnel koncert Rolling Stonesov septembra leta 2006 v majhni newyorški dvorani Beacon Theatre. Rezultat je osupljiva neposrednost, zlitje podobe in glasbe, zmontirano v ritmu nastopa. Rezultat je tudi eden najbolj angažiranih dokumentarcev, kar si jih lahko predstavljate. Kamere niso tam zgolj zato, da bi opazovale protagoniste, protagonist so tudi one same.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Če ste od Martina Scorseseja pričakovali, da bo z Rolling Stonesi posnel film v slogu svojega Zadnjega valčka, se zbudite. Stonesi namreč še zdaleč niso upokojeni. Niti še zdaleč niso pripravljeni na poslovilni koncert v stilu klasične elegije iz leta 1978, s katero se Scorsese poklonil skupini The Band. V Shine a Light nas Stonesi izzovejo, naj jih samo poskušamo odsloviti. Jakost zvoka, hrumeči rokenrol, je privita do konca in sproža fizične reakcije. Stonesi igrajo za občinstvo, ne za kamero, vendar je okolje tako intimno in Scorsesejeva osredotočenost tako intenzivna, da se zdi, kot da koncert doživljamo v treh dimenzijah. Takšen film, ki nas uroči in hipoma prestavi v središče dogajanja, je lahko posnel samo mojster režije, ki meče luč na najboljši rokenrol bend na planetu. V kino!«
Peter Travers, Rolling Stone
o nastajanju filma
Zamisel o dokumentarcu se je porodila pevcu skupine Micku Jaggerju, ko je bil bend na sredini turneje Bigger Bang. Sprva naj bi v njem predstavili celotno turnejo in ob tem še njihov največji koncert dotlej. »Sprva sem imel v mislih filmski zapis o naši veliki turneji,« se spominja Jagger. »In ker smo pripravljali orjaški koncert na plaži v Riu de Janeiru, sem takoj pomislil, da takšnega koncerta, pravzaprav dogodka z milijonom poslušalcev na plaži še nismo imeli. Pripravili smo že predračun in okvirni načrt, kako bi vse to spravili na filmski trak.« Ko se je kolesje za pripravo tega kolosalnega projekta začelo vrteti, je bilo potrebno izbrati režiserja, ki bo kos tej nalogi. Za Jaggerja je bil odgovor en sam. »Naše mnenje je bilo, da za tako velik projekt potrebujemo zares veliko ime. Dobro je meriti najvišje,« pripoveduje pevec med smehom. »Martin Scorsese je bržkone najbolj nadarjen ameriški režiser, Rolling Stones pa so odlična rock skupina z izbranim pristopom, zato je kombinacija tega tisto, kar edino zmore zagotoviti dve polni zanimivi uri materiala.« Med največjimi Scorsesejevimi občudovalci je tudi Keith Richards, ki trdi, da je dobesedno študiral vse njegove filme. »Za nekatere znam skoraj vse dialoge na pamet,« je dejal. Neizmerno ga spoštuje in zavest, da ga bo režiral človek, ki je režiral Dobre fante, ga je navduševala. Popolnoma mu je zaupal. Jagger je povabil Scorseseja na turnejo, da doživi vzdušje tovrstnih koncertov v živo. Tedaj pa se je zamisel o snemanju celotne turneje in enega orjaškega koncerta začela umikati drugačnemu konceptu. »Kadarkoli sem jih videl nastopati in včasih so me tudi povabili na oder, sem postajal vedno bolj obseden z mislijo, da to moram spraviti na filmski trak. Toda začel sem se obračati k bolj intimnemu konceptu dokumentarca, ki bi zadostil tudi zahtevi po prikazu osebnega stika glasbenikov s publiko.« Stonese je seveda takoj ogrel za to, težava pa je bila, da na turneji niso imeli predvidenih nastopov v takšnem kraju in v manjšem krogu ljudi. In turneja sama je bilo popolnoma zasedena s koncerti, zato so se začeli spraševati, kako naj to sploh izpeljejo. Nato je padla zamisel o dvorani Beacon. Posebej zagret zanjo je bil Richards, saj je tam že nastopal pet večerov zapored s svojo skupino X-pensive Winos. Scorsese je ujel naelektrenost in energijo koncerta s pomočjo osemnajstih kamer, ki so iz različnih kotov zajele vse možne trenutke akcije. Seveda sta si umetniška sloga izražanja – Scorsesejev legendarno pikolovski pristop in neobrzdana spontanost glasbenikov – precej nasprotovala. Toda režiser se jim je znal prilagoditi. Trdi, da je predvidel petinsedemdeset odstotkov dogajanja, a je hkrati vedel, da bo marsikaj drugače, kot je predvidel, zato je z množico kamer nameraval ujeti vse, kar se bo zgodilo zunaj načrtovanega. Kamere so bile na dobrih, predvsem pa pravih položajih, da so sledile nenapovedanemu in ujele spontano liričnost. Posebej se je zavaroval pred impulzivnostjo benda. »Bilo je lahkotno delati z njim in meni celo v užitek,« trdi kitarist Ronnie Wood. »Deluje kot odrasel šolarček. Sproščen je, zlahka se nasmeje in je topel človek po osebnosti. Z njim ti je prijetno in iz vsakogar zna izvleči najboljše.«
o skupini
Skupina The Rolling Stones se je ustanovila v Londonu leta 1962. Čeprav njihova drža ne izraža izrecne politične usmeritve, jim izrazita naklonjenost afroameriški glasbi in glasbenikom, od Roberta Johnsona in Muddyja Watersa do Chucka Berryja in Marvina Gayea, daje prepoznaven družbeno politični pečat. Šestdeseta leta za njih niso bila čas miru in ljubezni, bili so predstavniki trdega pragmatizma. Njihove pesmi I Can’t Get No Satisfaction, Street Fighting Man, Sympathy For the Devil in Gimme Shelter so brez zadržkov izražale nasilje, frustracije in kaos tiste dobe. V sedemdesetih so krenili na uspešno pot konfrontacije in ustvarjalnega preživetja ob novodobni pop glasbi. Njihovi albumi Beggars Banquet (1968), Let It Bleed (1969), Sticky Fingers (1971) in Exile on Main Street (1972) upravičeno sodijo med največje rokenrol albume vseh časov. Med nastajanjem albuma Let It Bleed je umrl njihov priljubljeni kitarist Brian Jones. Nadomestil ga je Mick Taylor. Album Some Girls iz leta 1978 se spogleduje s pankom, zlasti po energiji tega glasbenega sloga, ter z disko glasbo. Sodi med najboljše glasbene stvaritve tiste dekade. V tem času je kitarist Ronnie Wood nadomestil Micka Taylorja. Na albumu Tatoo You (1981) najdemo dve klasiki njihovega repertoarja, Start Me Up in Waiting For a Friend. Najbolj podcenjen album Dirty Work izraža Stonese v njihovem najbolj neobdelanem in ritmičnem razpoloženju. Z izidom albuma Steel Wheels (1989) so se prvič po sedmih letih spet odpravili na turnejo. V devetdesetih izidejo trije albumi, Woodoo Lounge (1994), Bridges to Babylon (1997) in izvrstna živa plošča Stripped (1995). 21. stoletje sta že zaznamovala albuma Forty Licks (2002) in A Bigger Bang (2005). Bržkone je najpomembnejše dejstvo, da je skupina zakoličila norme in standarde nastopanja v živo. Začelo se je na turneji leta 1969, ko so jih predstavili svetu kot največjo rokenrol skupino na svetu – v času, ko so se Bob Dylan in Beatlesi umaknili v zakulisje studiev. Njihovi nastopi v živo, zaznamovani z Jaggerjevo eksplozivno erotično koreografijo, predstavljajo mejnik in temelje rokenrol ustvarjanja tedaj in za vsa leta pozneje.