zgodba
Tish in Fonny sta mlad in zaljubljen temnopolti par v Harlemu sredi sedemdesetih let. Sveže sta zaročena in pričakujeta prvega otroka, ko je Fonny nenadoma obtožen posilstva in pristane za zapahi.
iz prve roke
»V romanu Šepet nežne ulice sem odkril Baldwina, ki ga v pisateljevih drugih delih ne najdemo zlahka. Da ne bo pomote, tudi to je besno literarno delo, ki poka po šivih od razburkane energije dobe, v kateri ga je avtor ustvaril, ves obkrožen s smrtjo: ko so kmečke fante in otroke geta na ukaz in željo opitih oblasti pošiljali v Vietnam, voditelji držav in gibanj za državljanske pravice pa so padali pod kroglami ostrostrelcev. /…/ Vendar redko najdemo protestni roman, ki bi nosil v sebi tako vzvišeno ljubezen, kot je ta, ki jo delita Tish in Fonny. Enostavno povedano, ljubezenska zgodba v jedru tega dela je tako čista in pristna, da je skoraj osladna. Nič čudnega, da je med Baldwinovimi bolj akademskimi bralci roman manj cenjen od drugih. Toda celo to je testament pisateljevemu čarovniškemu triku in ključni razlog za ton naše priredbe. Nihče ne pričakuje, da bi kdo prikazoval črnsko življenje in duha z ekstatično estetiko. Zaradi predpostavke, da boj za življenje, za goli dih in obstoj, tako temeljno zaznamuje črnska življenja, mora biti naša bit sama vselej ovita v patos bolečine in trpljenja. Toda prav to, ta želja vselej slikati črnsko realnost v odtenkih groze in bridkosti, je tisto, kar vodi v zavračanje ekstatičnih, radostnih prikazov črnskega življenja kot neavtentičnih. /…/ Šepet nežne ulice sem izbral, ker menim, da ta roman bolj kot katerokoli drugo delo predstavlja popolno mešanico Baldwinove dvojne obsesije z romantično ljubeznijo in družbeno kritiko; ker gre za prikaz ljubezni, ki je tako čuten, kot je ostra njegova kritika sistemske krivice.«
– Barry Jenkins
»Beale Street je ulica v New Orleansu, kjer so se rodili moj oče, Louis Armstrong in jazz. Vsak črn človek, ki se je kdaj rodil v Ameriki, se je rodil na ulici Beale, v črnski soseski tega ali onega ameriškega mesta, pa naj bo to Jackson v Misisipiju ali Harlem v New Yorku. Ulica Beale je naša zapuščina. Moj roman se spopada z nezmožnostjo in hkrati možnostjo, absolutno nujnostjo, da tej zapuščini podelimo glas. Ulica Beale je glasna ulica. Na bralcu je, da iz udarjanja bobnov razbere pomen.«
– James Baldwin
portret avtorja
Scenarist in režiser Barry Jenkins se je rodil leta 1979 v Miamiju na Floridi. Nase je opozoril že s celovečernim prvencem, bistroumno romantično dramo Medicine for Melancholy (2008). Je avtor več kratkih filmov in soustanovitelj agencije Strike Anywhere, med drugim je bil tudi scenarist za HBO-jevo televizijsko serijo Ostali (The Leftovers, 2014–). Z drugim celovečercem Mesečina (2016), dobitnikom oskarja za najboljši film, se je Jenkins dodobra uveljavil kot eden pomembnejših ustvarjalnih glasov svoje generacije. Po pripovedi o odraščanju temnopoltega dečka v revnem predelu Miamija se režiser tudi s tretjim celovečernim filmom, tokrat umeščenim v newyorški Harlem, vrača k upodabljanju afroameriške realnosti. Šepet nežne ulice je že prejel zlati globus za najboljšo stransko igralko (Regina King) ter nominaciji za najboljši film in scenarij, napovedi pa ga uvrščajo tudi med glavne neuradne kandidate za oskarje.
zanimivosti
James Baldwin (1924–1987) je bil ameriški romanopisec, esejist, dramatik, pesnik in družbeni kritik. V slovenščino so prevedena njegova dela Pojdi in povej na gori, Druga dežela, Drugič ogenj in Šepet nežne ulice / Pesem črnske ulice (If Beale Street Could Talk). Slednji je prvo filmsko priredbo doživel že leta 1998 s filmom À la place du coeur francoskega režiserja Roberta Guédiguiana. Po Baldwinovem neobjavljenem rokopisu je nato svoj izjemen filmski esej in dokumentarni portret Amerike Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2016) posnel Raoul Peck. Zmagovalca ljubljanskega Festivala dokumentarnega filma in nominiranca za oskarja za najboljši dokumentarec smo si lahko leta 2017 ogledali na rednem sporedu Kinodvora. Film Barryja Jenkinsa, ki za svojo predlogo ponovno vzame roman Šepet nežne ulice, predstavlja prvo priredbo pisateljevega objavljenega dela v angleškem jeziku.
kritike
»Baldwinov roman Šepet nežne ulice iz leta 1974 prikaže doživljanje noseče temnopolte najstnice v Harlemu na tako filmski način, da se praktično bere kot scenarij. Nič čudnega torej, da se režiser-scenarist Barry Jenkins zgleduje po predlogi in Baldwinovo ganljivo vizijo mladih zaljubljencev, ki se spopadata z vprašanji rase in razreda, pretvori v mojstrsko poetično ljubezensko zgodbo, kakršno si je avtor tudi zamislil. Toda Jenkinsov prvi film po Mesečini hkrati ohranja njegovo lastno, poglobljeno in ekspresionistično estetiko, polno razkošnih barv in presunljivih obrazov, ki s peščico besed povedo ogromno, in rezultat je fascinantno hibridno doživetje – srečanje dveh izjemnih avtorskih glasov preteklosti in sedanjosti, ki se spojita v hipnotičnem izbruhu ustvarjalne strasti.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Kot je nepozabno dokazal že z Mesečino, je Barry Jenkins osupljiv vizualni stilist in hkrati pripovedovalec omamne čustvene silovitosti, ki je zmožen svojim likom podeliti brezdanjo globino, nič manjkrat z nemim pogledom kot z besedami. Z enakimi vrlinami se ponaša tudi sijajna priredba romana Šepet nežne ulice /…/, intimna evokacija afroameriških življenj, uničenih spričo krivice, ki je skoraj bolestno zvesta edinstvenemu glasu svojega avtorja, Jamesa Baldwina. /…/ Kar počne Jenkins, nima nič skupnega z žgočim prikazom črnske zgodovine, ki je uspel Raoulu Pecku leta 2016 s fascinantnim dokumentarcem Nisem tvoj zamorec, posnetim po Baldwinovem rokopisu. Jenkinsova predloga pripada bolj poetični, humanistični plati Baldwinovega pisanja, in čeprav se zgodba vrti okoli rasne diskriminacije in krivičnega priprtja, kar ji podeljuje sodobno aktualnost, je fokus prej oseben kot političen. To je film o dostojanstvu in upornosti temnopoltega človeka pred obličjem bolečine, a tudi film o združevalni moči ljubezni kot mehanizmu za preživetje.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Čeprav Barry Jenkins z vsakim novim filmom še bolj razgrne svoje platno, nikoli ne izgubi izostrenega občutka za čutna, intimna sanjarjenja, ki predstavljajo temelj njegovih vizualno čudovitih dram. /…/ Priredba romana Jamesa Baldwina morda res ni tako brezšivna kot z oskarjem nagrajena Mesečina, toda še vedno gre za ganljivo in omamno izkušnjo, ki uspe ubesediti nekaj neizrekljivega o vsakdanjem življenju.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Čudovit, radikalno sočuten naslednik Mesečine. /…/ Drama Tarella Alvina McCraneyja je v Jenkinsovih rokah postala z dušo prežeta filmska sonata, študija identitete v treh kronoloških potezah. V sanjskem, zanosno nelinearnem Šepetu nežne ulice Jenkins opusti razvoj zgodbe v imenu potopitve vanjo. Čeprav se bosta Tish in Fonny kmalu znašla v primežu morastih okoliščin, jima Jenkins dovoli, da v zgodbi, v kateri se preteklost in sedanjost stapljata tako vešče, kot se prepletata politično in osebno, svobodno potujeta skozi čas. Refleksivno zgradbo filma, polno časovnih preskokov, je navdihnil Baldwinov roman, ki ga Jenkins v dialogih izdatno citira, medtem ko iz še ene literarne predloge izvabi njeno lastno, živo utripajočo filmsko formo.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Šepetu nežne ulice, zasanjano skalpelski biografiji ulice Beale, posneti po romanu Jamesa Baldwina, se nikamor ne mudi. Ziblje se počasi, v ritmu resigniranega cigaretnega dima, šepeta ustavljenega življenja, slow-motiona praznin uradne zgodovine, polzenja zaporniškega časa, melanholije ljubimcev, ki se – sicer razpoložena za ljubezen – ne moreta več objeti /…/, in lahnega, pritajenega, hipnotičnega nočnega jazza /…/, kot veliki plan “začaranega” črnskega trpljenja, črnske deprivilegiranosti in črnskega stoičnega shajanja s kruto nadišavljenim belskim statusom quo, ki ga Trump imenuje »spet velika Amerika«. Barry Jenkins, režiser oskarjevske Mesečine, najde igralca, KiKi Layne in Stephana Jamesa, ki sta tako briljantno samoumevna in precizna, kot da igrata v svoji avtobiografiji.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina