zgodba
Tom Stall živi mirno življenje z ženo in otrokoma v malem ameriškem mesecu. Ko pa nekega večera z osupljivo spretnostjo onesposobi dva nasilneža v svoji okrepčevalnici, je družinske idile konec: Tom postane nacionalni junak in nad njegovo identiteto se zgrne velik vprašaj, senca nasilne preteklosti.
Viggo Mortensen je s svojo prvo vlogo v filmu kultnega kanadskega režiserja Davida Cronenberga zbudil pozornost kritikov, film pa je prejel tudi dve nominaciji za oskarja: za najboljši prirejeni scenarij in najboljšega stranskega igralca (William Hurt).
iz prve roke
»Mislim, da številne umetnike privlači temna plat človeške narave, ker je skrita, neraziskana, in ker želijo razsvetliti mračne kotičke. /…/ Tako kot znanstveniki tudi umetniki nočejo sprejeti, kar sprejema večina, ampak hočejo zakopati globoko pod površje, da bi videli, od kod stvari izvirajo in kaj se tam dogaja. To pa jih pogosto pripelje do strašljivih, negativnih, prepovedanih reči. /…/ Gre za iskanje resnice, ta pa je vedno večplastna. /…/ Viggo je igralec, kakršne imam rad. Ima karizmo in videz zvezdnika ter ekscentričnost karakternega igralca.«
– David Cronenberg
»David ne zna le zabavati z odlično psihološko dramo, ampak gledalce pripravi do tega, da si zastavijo težka vprašanja o naravi nasilja in begajočih vidikih individualne identitete. /…/ Senca preteklosti je eden najboljših filmov, v katerih sem igral – če ne najboljši. Zame je to popoln, ali pa skoraj popoln film noir. [2014]«
– Viggo Mortensen
kritike
»Ali je Senca preteklosti popularen žanrski film, ki izvablja visceralne, prvinske reakcije na svoje nasilje, medtem ko evocira vesterne in filme noir? Ali pa gre za umetniški film, ki raziskuje pomen, implikacije in učinke nasilja ter pozove gledalca, naj stori enako? Cronenbergova genialnost se skriva v dejstvu, kako nemogoče je odgovoriti na ta vprašanja.«
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader, 2005
»David Cronenberg, Kanadčan, je svojo ost nedvomno naperil v našo državo. Ampak kot velja za vse drugo v tem filmu, nič ni zares gotovo. Če stopimo korak nazaj, Senca preteklosti bolj kot zgodba o Ameriki deluje kot zgodba o ameriškem filmu. Če pa stopimo še en korak nazaj, se izriše spet drugačna slika. To ni le film o človeku, ki se pretvarja, da je spodoben družinski možakar s srednjega zahoda, taječ svojo nasilno dediščino, da bi živel življenje, ki ga hoče živeti. To je film, ki ga je ustvaril človek, ki se pretvarja, da je spodoben ameriški komercialni režiser, taječ svojo nasilno dediščino, da bi posnel film, ki ga hoče posneti. /…/ Velik del vznemirljivosti filma izhaja iz tega, da nam Cronenberg ne pusti uživati v nasilju, ne da bi za to plačali ceno. Človek hoče, da trpimo! Hoče pa tudi, da se zabavamo – in prav zaradi napetosti med filmsko bolečino in užitkom postane Senca preteklosti tako senzacionalna gledalska izkušnja. /…/ Senca preteklosti menja ton hitreje kot katerikoli film, ki se ga lahko spomnim – in to je ključno za njegovo sporočilo, namen in moč. Z osupljivo hitrostjo in učinkovitostjo se giblje od skrajno resnega preko globoko vznemirljivega pa vse do naravnost parodičnega. Gledalca zvito zvabi, da uživa v nasilju (v ‘akcijskih’ prizorih Cronenberg preseže samega Johna Wooja), potem pa ga prisili, da skrbno premisli svoj smeh. V bistvu dekonstruira ameriški akcijski film. /…/ Mojstrovina zavajanja in čistih visceralnih užitkov. Feel-good, feel-bad film leta.«
– Manohla Dargis, The New York Times, 2005
»Senca preteklosti je akcijski film, ki dvomi vase – v vsak svoj brutalni korak, v vsako svojo divjo potezo, v vsako svoje nasilno dejanje. Senca preteklosti dvomi v vse stopnje nasilja – v samoobrambno nasilje, v maščevalno nasilje, v nasilje-ki-bo-končalo-nasilje. Toda film prepotuje vse te stopnje in pokaže, da ni nič odrešilnega in nič katarzičnega v stopnjevanju nasilja.«
– Marcel Štefanič, jr., Mladina, 2005
»Ta briljantna priredba grafičnega romana ne sodi le med vrhunce festivala v Cannesu, ampak tudi med najboljše filme leta. Senca preteklosti spretno krmari med svetlobo in temo, ljubeznijo in nasiljem, ter se ponaša z izjemnimi igralskimi nastopi. Naj rečejo, kar hočejo – zame je Viggo Mortensen novi De Niro.«
– Mark Kermode, Najboljši filmi leta 2005, Sight & Sound
»Drugi letošnji filmi se bodo morali krvavo potiti, če se bodo hoteli kosati z eksplozivno močjo in prevratniško domiselnostjo Sence preteklosti Davida Cronenberga. /…/ Odprite oči, ljudje, pred seboj imate režiserja svetovnega merila na vrhuncu osupljivo ustvarjalne forme.«
– Peter Travers, Rolling Stone, 2005
»Senca preteklosti je kot tempirana bomba; napet, nepretenciozno prevratniški film, ki žanrsko gledljivost lahkotno spaja z večjimi temami. Je pa tudi skrbno nadzorovan film o situaciji, ki je ušla izpod nadzora: prevladi nasilja v Ameriki in njenem vplivu tako na posameznika kot na kulturo v širšem smislu.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times, 2005
»Senca preteklosti nam predstavi vizijo sveta, ki je blizu Buñuelu: duševno zdravje in normalnost nista čisti stanji, pač pa kompromis z norostjo, liki pa so se znašli v pasti in zbegano iščejo izhod v sili – pri čemer ne opazijo, da so glavna vrata ves čas na stežaj odprta. Kot pri Buñuelu je notranja doslednost tako izjemna, kot je pomanjkanje zunanjih pokazateljev nenormalnosti in odklonov potencialno neprijetno. Cronenbergove filme bi morda lahko postavili ob bok Glasu v viharju (1954) ali Pozabljenim (1950), ki ju zaradi zapleta in preproste ikonografije lahko hitro stlačimo /…/ v priročni kategoriji romantične melodrame in problemske socialne drame. A Cronenberg ima svoj lastni smisel za veličino. Za razliko od fantomov višjega srednjega razreda, ki naseljujejo Buñuelove poznejše filme, se Cronenbergovi protagonisti zavedajo absurdnosti svojega položaja, pa tudi nezmožnosti, da bi se izvlekli iz godlje, v kateri so se znašli. In prav s tem se njegovi najboljši filmi, vključno s Senco preteklosti, približajo resnični tragediji.«
– Kent Jones, Cinemascope, 2007