»Glede na to, da je v Afriki toliko različnih jezikov, mislim, da bomo morali afriški filmski ustvarjalci najti način, kako sporočilo narediti razumljivo vsem, ali pa bomo morali poiskati jezik, ki bo temeljil na podobah in gestah. Rekel bi celo, da se bo treba vrniti v preteklost in si ogledati nekaj nemih filmov ter tako najti nov navdih. /…/ V nasprotju s splošnim prepričanjem se v Afriki veliko pogovarjamo, vendar govorimo, ko je za to čas. Nekateri pravijo, da črnci ves čas plešemo – a to počnemo zaradi čisto svojih razlogov. S plesom seveda ni nič narobe, toda nikoli ne vidim inženirja, da bi plesal pred svojim strojem. /…/ Vse to pomeni, da je delo afriškega režiserja izjemno pomembno – najti mora pot, ki je samo njegova, najti svoje simbole ali pa jih celo ustvariti, če je treba.«
– Ousmane Sembène
Borom Sarret
Senegal, 1963, čb, 22′
režija Ousmane Sembène
scenarij Ousmane Sembène
pripoveduje Ousmane Sembène
fotografija Christian Lacoste
montaža André Gaudier
igrata Ly Abdoulay, konj Albourah
Film je bil restavriran leta 2013 v okviru iniciative World Cinema Project organizacije The Film Foundation ter v sodelovanju z ustanovama Institut National de l’Audiovisuel in Sembène Estate. Restavracija je potekala v laboratorijih Éclair in Cineteca di Bologna/L’Immagine Ritrovata. Finančna sredstva je zagotovil Doha Film Institute.
zgodba
Borom Sarret je izpeljava iz bonhomme charet, kar pomeni lastnika voza, nekakšnega taksista. Sledimo spremenljivi sreči možakarja, ki skuša s svojim delom prehraniti družino. Srečanja med njim in njegovimi strankami razkrivajo razmere v senegalski družbi …
V izjemnem prvencu Ousmana Sembèna – enem prvih podsaharskih filmov, ki jih je posnel temnopolt Afričan – so že razvidne značilne poteze in tematike avtorjevega filmskega opusa. Posameznik, ne ravno junak, se spopada z novim sistemom: birokratsko zadrtostjo, novo buržoazijo in lažno religioznostjo. Z nemočjo človeka, ki skuša preživeti, s snemanjem na lokaciji in ob prevladi naturščikov film spominja na italijanski neorealizem. Borom Sarret je tudi režiserjev jasni odgovor tistim, ki menijo, da je neodvisnost rešila vse težave afriškega ljudstva.
iz prve roke
»Zanima me opozarjanje na probleme mojih soljudi. Film imam za sredstvo politične akcije, toda nočem snemati propagandnih filmov. Revolucionarni filmi so nekaj drugega. Niti nisem tako naiven, da bi mislil, da je z enim samim filmom mogoče spremeniti senegalsko družbo. Menim pa, da bi lahko v primeru, ko bi vsa skupina delala filme s podobno usmeritvijo, vsaj majčkeno spremenili razmere in zavest ljudi.«
– Ousmane Sembène
Dekle iz Afrike
La noire de…
Senegal, 1966, čb, 65′
režija Ousmane Sembène
scenarij Ousmane Sembène
fotografija Christian Lacoste
montaža André Gaudier
produkcija Les Films Domirev
igrajo Mbissine Thérèse Diop, Anne-Marie Jelinek, Robert Fontaine, Momar Nar Sene, Ibrahima Boy
Film je bil restavriran v laboratoriju Cineteca di Bologna/L’Immagine Ritrovata in v sodelovanju z ustanovami Sembène Estate, Institut National de l’Audiovisuel, INA, Centre National de Cinématographie ter laboratoriji Éclair. Finančna sredstva je zagotovila iniciativa World Cinema Project organizacije The Film Foundation.
zgodba
»Dekle iz Afrike je bil prvi film Ousmana Sembèna, ki je doživel velik odmev na Zahodu. Dobro se spominjam njegovega učinka, ko je bil leta 1969, tri leta po premieri v Senegalu, prikazan v New Yorku. Osupljiv film – tako divji, tako strašljiv in tako drugačen od vsega, kar smo kadarkoli videli.«
– Martin Scorsese
iz prve roke
»Za afriške filmske ustvarjalce je bilo nujno, da postanemo politični, da se vključimo v boj proti vsemu zlu, ki ga povzročajo človeški pohlep, zavist, individualizem, povzpetništvo in vse tiste stvari, ki smo jih podedovali od kolonialnih in neokolonialnih sistemov. /…/ Afrika je trenutno prizorišče vse ostrejšega razrednega boja. V Dekletu iz Afrike sem želel obsoditi dva pojava: neokolonializem in ‘novi afriški razred’.«
– Ousmane Sembène
kritike
»Leta 1961, kmalu po razglasitvi neodvisnosti Senegala od Francije, si je Ousmane Sembène, samoizobraženi pristaniški delavec, zadal nemogočo nalogo: ustvariti pravi afriški film, ki bi deloval kot ‘večerna šola’ za njegove ljudi. Režiserjev eksplozivni prvenec – film, ki ga opisujejo kot prvi afriški celovečerec (kar je res v duhu, če že ne v resnici) – je navdihnil vrsto neustrašnih, družbeno angažiranih in brezkompromisnih filmov po vsem svetu. Dekle iz Afrike spremlja mlado žensko, ki jo belski meščanski par zvabi v Francijo in kot gospodinjo zapre v svoje stanovanje. Med vsakodnevnimi in krutimi ponižanji Diouana, naslovna junakinja, dobesedno izgubi svoj glas. Sembène poudarja dekletovo nemoč, znano ljudem brez glasu po vsem svetu, hkrati pa razkriva njeno izjemno dostojanstvo in na koncu tudi njeno ukrepanje. Vizualno se režiser zgleduje pri francoskem novem valu (v filmu o rasnih in razrednih razlikah dobi črno-bela fotografija novo moč), duhovno pa pri italijanskih neorealistih – toda srce in duša filma sta afriška. Ko v svoje roke vzame kamero, ki so jo sto let uporabljali za poniževanje temnopoltih, nam ponudi prvi humanistični pogled na Afričane. Dekle iz Afrike, večinoma posneta v Dakarju, pa ostaja tudi temeljno delo filmske umetnosti, saj se razvija z osupljivo natančnostjo in odločnostjo ter prinaša razsvetljujoč, nepozaben in bogato metaforičen pogled na Afriko, kakršne še nismo videli. Dekle iz Afrike je postala senzacija na festivalih od Kartagine do Pjongjanga, Sembène pa je prvi nefrancoski dobitnik nagrade Jeana Vigoja, ki so jo pred njim prejeli Alain Resnais, Chris Marker, Claude Chabrol in Jean-Luc Godard. Na vrhuncu filma deček zagrabi masko in začne strašiti belega poslovneža, ki je ujel Diouano v past. Ko si otrok masko sname, se vprašamo: ali bo nastala nova Afrika? Skoraj petdeset let po prvih projekcijah ostaja vizionarska Dekle iz Afrike čudovita, pretresljiva in aktualna afriška zgodba.«
– Samba Gadjigo, Jason Silverman