zgodba
Sem iz Titovega Velesa je zgodba o žrtvovanju, osamljenosti in vztrajnosti. Je tudi zgodba, čvrsto zasidrana v sodobno makedonsko družbo in njene socialne ter kulturne specifike.
Sapho, Slavica in Afrodita so tri sestre, ki živijo v Titovem Velesu. Neodgovorna Sapho skače od enega moškega k drugemu. Afrodita je njena sestra dvojčica, s katero si nista preveč podobni: pri sedemindvajsetih letih je še devica in čaka, da bo spoznala pravega moškega, trenutno pa je zaposlena z iskanjem moža za najstarejšo, Slavico. Ta ima petintrideset let in je že devet let na metadonski terapiji, sicer pa velja za najlepšo v Titovem Velesu. Sestre živijo same, staršev ni več. Mati je odšla, oče je umrl.
Pretresljiva metaforična tragedija o koncu narodne identitete, ki gledalcu seže do živega, obenem pa vsepovsod išče lepoto, tudi na najbolj nenavadnih krajih.
iz prve roke
»Sem iz Titovega Velesa je moj drugi film, mnogo ambicioznejši od prvega v smislu režijskega pristopa in forme. V primerjavi z mojim prvim filmom Kako sem ubil svetnika, kjer je zgodba klicala po neposrednem in drznem pristopu, je Sem iz Titovega Velesa predstavljal izziv povsem druge vrste. Kako sem ubil svetnika je film, ki je kričal v obraz gledalcem in svojo resnico izpovedal prek surovosti izkušnje. Sem iz Titovega Velesa je, nasprotno, globoko emocionalna zgodba, tragedija od samega začetka, za katero sem želela, da jo gledalec počasi prebavi.
Že dlje časa so me zanimale tehnike fuge in Bachove raziskave kontrapunkta. Harmonijo sem želela doseči prek simbioze kinematografskih elementov, pa tudi prek poigravanja znotraj posameznega kadra. Film razumem kot simbiozo zamrznjenih sličic na način Ozuja, z emocionalno intenzivnostjo Odvratnosti Romana Polanskega. To je film v iskanju lepote na nenavadnih mestih, kar je prisotno tako v filmski formi kot vsebini zgodbe. Ko razmišljam o tem filmu, razmišljam o izkušnji pravilnega dihanja, predstavljam si globok vdih zelo mrzlega zraka. Čeprav je zgodba o razpadajoči družini žalostna, je poslednje dejanje žrtvovanja glavne junakinje v svojem bistvu plemenito dejanje in klic po nečem, kar je bilo in ne bo nikoli več.
V stilističnem smislu se film spogleduje s tradicijo magičnega realizma. Sanje so pomemben aspekt življenja glavnih junakinj, saj predstavljajo bistvo njihovih želja in hrepenenj.«
Teona Mitevska, režiserka in scenaristka
portret prve sestre, režiserke
Teona Strugar Mitevska se rodi leta 1974 v Skopju. V svet filma prvič vstopi kot otroška igralka. Kasneje se šola za slikarko, diplomira iz grafičnega oblikovanja in nekaj časa dela v oglaševanju. Leta 2001 posname svoj prvi kratki film Veta, ki je na berlinskem festivalu nagrajen s posebno omembo žirije. Leta 2004 je dokončan njen celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika. Film doživi premiero v prestižnem tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu, nakar je aprila na festivalu evropskega filma Crossing Europe nagrajen kot najboljši evropski prvenec. Sem iz Titovega Velesa je njen drugi celovečerni film.
portret druge sestre, igralke
Igralka Labina Mitevska, mlajša sestra režiserke Teone Mitevske, je talent, ki s svojo unikatno prezenco že poldrugo desetletje začinja vseevropsko filmsko panoramo; je torej tudi svojevrstna zgodba o uspehu, ki zaslužno prebija lokalne okvirje. Leta 1975 v Skopju rojena gdč. Mitevska mlajša je svojo igralsko kariero bojda začela po naključju, vendar prav nič naključne potem niso bile uniformne pohvale in številne ponudbe, ki so jo zasule po rahločutni upodobitvi mlade Albanke, simbolnemu gojišču nasilja in stičišču treh zgodb o tragičnih posledicah nacionalističnega in religioznega razkola v opevani drami Pred dežjem Milčeta Mančevskega. Prvi je vroče železo nato koval razvpiti Michael Winterbottom, ki je Labini v površnem Dobrodošli v Sarajevu najprej namenil manjšo, takoj zatem pa v shizofrenem prepletu begunske drame, filma noir in shakespearskega ljubiča Moja boš že kar drugo glavno žensko vlogo ob temnolasi starleti Rachel Weisz; ta ob bledolični (in po laseh pobeljeni) Labini tekom filma povsem zbledi. Naslednji veliki prelom v karieri igralke se je zgodil šest let kasneje, ko je producirala in odigrala glavno vlogo v sestrinem prvencu Kako sem ubil svetnika s tem – in njunim najnovejšim sodelovanjem – se je oblikovala matrica, za katero lahko samo upamo, da bo v prihodnosti še bogato obrodila. Zdi se namreč, da je prav navidez eterična in labilna Labina tista, ki bolj pragmatično estetiko sestre-režiserke mehča s svojo vseprisotnostjo in tako poskrbi, da je vsak izmed obeh navedenih filmov poleg neposrednega soočenja s trdim političnim vsakdanom sodobne Makedonije obenem tudi intimna psihološka drama, metaforični korektiv tega vsakdana. Po drugi strani šele Teona iz Labine do konca izsesa tisto, kar sta omenjena »velika moška« zgolj zaslutila in plaho podčrtala. Tako ne režira zgolj drobnega in čilega telesa, ki zgrbljeno proži hipne občutke nežnosti in sočustvovanja. Ne režira zgolj lepega obraza, ki mu porcelanasti tolmuni na mestu oči in niz vegastih biserov za nenadnim, preširokim nasmehom najbrž nikoli ne bodo odvzeli pridiha otroškosti. Ne režira zgolj neznosno erotičnega, kot poletna rosa krhkega glasu, marveč za to gosto tkano, zapeljivo vizuro razbira dvoumne globine, ki namigujejo, da portretirano bitje ni zgolj ustrezen, v svoji kompleksnosti vendarle enoznačen element režiserjeve vizije, dobro naoljen vzvod v kolesju specifične narativne niti, temveč nepredvidljivo, pritajeno središče te vizije, ne le Afrodita (kot Labino kliče Veles), temveč Ariadna z nitjo čvrsto v rokah.
kritike
»Tako kot v Treh sestrah Čehova, se tudi tri sestre Teone Mitevske na svojem domu počutijo izgnanke, hrepenijo po vrnitvi v neko iluzorno domovino in so pripravljene storiti vse, da bi pobegnile iz Titovega Velesa. /…/ Čeprav je Sem iz Titovega Velesa občasno boleča gledalska izkušnja izmuzljivega pomena, gre vendarle za demonstracijo resnične umetniške senzibilnosti in film, ki ga upravičeno lahko okličemo za mojstrovino.«
Noel Megahey, DVD Times
»Otroka boš rodila skozi usta
v varnem zavetju stoletja bo splavljen v nebesa
otroka boš rodila skozi oči«
Igor Bizjan: pesem, posvečena filmu Sem iz Titovega Velesa, iz pesniške zbirke Slepa Nevidnost