zgodba
Jean-Luc Godard in Ebrahim Golestan, dva ključna predstavnika filmske zgodovine, pripadata isti generaciji, vendar se v svojih dolgih življenjih nista nikoli srečala. S pobudo za srečanje je Godardu pred nekaj leti pisala iranska filmska ustvarjalka, umetnica in producentka Mitra Farahani (med drugim producentka Knjige slik): »Kakršnakoli izmenjava se bo že zgodila, bo neizogibno povezana s filmom. A ne z vprašanji, kako montirati ali kaj je rekel Eisenstein. To bi bilo brez smisla. Govoriti bi morala o tem, kako se v filmih odraža človeštvo. In kakšno je stanje človeka danes.« »Zakaj pa ne?« je odgovoril Godard. »Začnimo s korespondenco. Mogoče si ne bova korespondirala, ampak Ebrahim bi mi lahko ta petek po elektronski pošti poslal pismo, jaz pa bi mu naslednji petek odgovoril – in tako dalje. Vidiva se torej v petek, Robinson!«
iz prve roke
»Se vidiva v petek, Robinson je potovanje, ki se izogne glavnim cestam in ne vodi nikamor, temveč najde bogastvo, ko zavije vstran in raziskuje vmesna območja med uhojenimi potmi. S filmom sem želela ustvariti ‘zbirko vsakdanjih misli’, v kateri vsak od udeležencev razkrije del sebe in svoje samote. Ob soočenju s to neizogibno platjo človeškega stanja Golestan pokaže nekakšno modrost, medtem ko Godard niha med uporništvom in melanholijo. In tako se Robinsona znajdeta vsak na svojem otoku: ‘Moja samota prepozna tvojo.’«
– Mitra Farahani
kritike
»Srečanje dveh pesnikov v jeseni njunega življenja, ki ga režiserka predstavi s hudomušnostjo in ljubečim, a hkrati pronicljivim pogledom. Igriva bitka egov, ki je tudi intimna in ganljiva meditacija o jeziku, komunikaciji in umetniškem ustvarjanju.«
– utemeljitev posebne nagrade žirije na Berlinalu
»Mitra Farahani, ena najbolj nadarjenih iranskih dokumentaristk, poveže dva na videz nezdružljiva svetova ter ustvari edinstven film v pismih. Njen elegantni, hibridni slog nas popelje od srečanj s sencami – kakor oba umetnika vidimo prvič – do notranjega življenja dveh posameznikov iz mesa in krvi; ranljivih, trpečih, ljubečih, nenehno iščočih. Bistvo projekta, ki je nastajal več kot sedem let, je iskanje stičnih točk – umetnika zdaj živita vsak na svojem samotnem otoku, a sta povezana prek svetovnega spleta. Godard, ki se še vedno ukvarja predvsem z vprašanji podob in jezika, vedno prvi vrže žogo. Golestan, človek ekspanzije in jasnosti, si v nizu avdiovizualnih ugank, ki jih prejema, prizadeva najti pomen. Godard se obnaša, kot da vsi vedo vse, Golestan pa odgovarja, da se vsi še niti rodili niso.«
– Ehsan Khoshbakht
»Igrivo globoki film povezuje dvojico skozi besedo in sliko, med izmenjavanjem elektronskih sporočil, postopanjem in razglabljanjem /…/ Spričo Godardove nedavne smrti nam režiserka /…/ med drugim omogoči prijetno priložnost za spominjanje, nekakšno pijačo s starim prijateljem, ki nikoli ni nehal razmišljati na platnu.«
– Nicolas Rapold
»/…/ novi film iranske režiserke /…/ je hkrati intimen dnevnik in darilo dveh filmskih veličin. /…/ Režiserka v vlogi koordinatorke, posrednice, prevajalke in nekakšne dobre vile k sreči ne ogrozi melanholičnega, nostalgičnega, slavnostnega, častilnega in poslovilnega tona, ki ga ta vznemirljivi in fascinantni film od vsega začetka obeta. Še več, delo na trenutke dobi intimen, igriv značaj.«
– Diego Battle, Otros Cines
»/…/ pričujoči dokumentarec je ravno toliko navdihnjen kot nenavaden.«
– Godfrey Cheshire, RogerEbert.com