zgodba
Ko je bilo Camille šestnajst let, je spoznala Erica. Bila je ljubezen na prvi pogled in mlademu paru se je kmalu rodila hčerka … Petindvajset let kasneje Eric zapusti Camille zaradi mlajše ženske. Jezna in razočarana Camille gre na silvestrsko zabavo, preveč popije, omedli … in ko se zbudi, se na lepem znajde v letu 1985. Spet ima šestnajst let, spet sreča svoje starše, svoje prijateljice … in Erica. Bo skušala spremeniti svojo prihodnost? Ali pa se bo ponovno zaljubila, čeprav dobro ve, kako se bo zgodba končala?
Še enkrat, Camille je živahna komedija zmešnjav, obarvana s fluorescentnimi barvami in pop uspešnicami osemdesetih. Grenko-sladko popotovanje v preteklost so navdihnili filmi Peggy Sue se je poročila, Velik in Nazaj v prihodnost.
iz prve roke
»To je film, ki govori o izgubi, ne pa o nostalgiji. V osemdesetih sem odraščala, zato sem film povsem spontano umestila v to obdobje. Ničesar ne obžalujem, a moji spomini so izjemno živi. Ko si mlad, si kot goba, ves čas v pripravljenosti, hipersenzibilen. In to obdobje ostane v tebi vse življenje: glasba, ki si jo poslušal, ljudje, ki so ti bili blizu … Med pisanjem scenarija, med snemanjem in med igranjem Camille sem se neprestano vračala k vprašanjem, ki si jih zastavljam že od otroštva: nas tok časa tako spremeni, da postanemo nekdo drug, ali pa je v nas nekaj, kar vedno ostane enako? Ali ta nespremenljivi del nas živi v prijateljstvu, ljubezni? ‘Je življenje tisto, ki ubija ljubezen, ali pa ima vsaka ljubezen svoj neizbežni konec?’ vpraša Camille Josépho, ko ta igra njeno psihoanalitičarko. /…/ Če ne bi imela igralcev, ki odigrajo lik v dveh starostnih obdobjih, ne bi posnela filma. Želela sem povedati, da smo v določenih trenutkih vsi mladi in stari hkrati. To pa so lahko izrazili le isti igralci v vlogah lika pri različnih starostih. /…/ Med pisanjem scenarija in snemanjem mi je nekaj ušlo – nekaj, kar sva s [soscenaristko] Florence Seyvos odkrili šele med montažo: sedanjost v uvodu spominja na nočno moro, tista iz epiloga pa na sanje. Najbolj resnična je preteklost, v katero se junakinja vrne. Prijatelj mi je dejal, da ga moj film spominja na psihoanalizo. Trdno verjamem, da je film posnetek režiserjevih možganov, del njegove podzavesti v podobah in zvokih. Ko sem delala z Arnaudom Desplechinom, sva se včasih igrala igrico, pri kateri sva skušala najti del dialoga, ki bi povzel, zakaj smo se filma sploh lotili. Pri Še enkrat, Camille bi bile to besede, ki jih Camille nameni Alphonsu: ‘Mi ne verjamete? Seveda mi ne verjamete, temu je nemogoče verjeti. A govorim vam resnico.’ V tem popotovanju skozi čas pripovedujem nemogoče stvari, a ko sem pisala scenarij, snemala in igrala, sem si prizadevala povedati resnico. /…/ Ni me strah norčevanja. Odsotnost resnice je tisto, zaradi česar postane norčevanje nevzdržno. S sodelavci smo pokušali govoriti resnico in vprašanje posmeha je izginilo. /…/ Navdihnili so me filmi, ki mi osebno veliko pomenijo, ki jih imam zares rada: Velik (Big), Peggy Sue se je poročila (Peggy Sue Got Married), Nazaj v prihodnost (Back to the Future) in Neskončen dan (Groundhog Day).«
– Noémie Lvovsky, režiserka, soscenaristka in igralka
portret avtorice
Noémie Lvovsky (1964, Pariz) je po diplomi na sloviti pariški La Fémis filmsko pot začela kot scenaristka. Sodelovala je pri filmih Arnauda Desplechina La Vie des morts (1991) in Mrtva straža (La Sentinelle,1992), leta 1994 pa režirala svoj prvi celovečerec Pozabi name (Oublie-moi), v katerem je v glavni vlogi nastopila Valéria Bruni-Tédeschi. S slednjo je kasneje sodelovala pri pisanju scenarijev za nekatere njene filme – nazadnje za Un château en Italie, ki je bil prikazan na letošnjem festivalu v Cannesu. Njen drugi celovečerec Ne bojim se življenja (La Vie ne me fait pas peur, 1999) ji je med drugim prinesel prestižno nagrado Jeana Vigoja za francoski film leta in srebrnega leoparda v Locarnu, njen tretji, s Truffautom navdahnjeni Les Sentiments (2003), pa nagrado Louisa Delluca in nominacijo za cezarja za najboljši film. Še enkrat, Camille je njen peti celovečerec.
Noémie Lvovsky se poleg režije in pisanja scenarijev vseskozi ukvarja tudi z igro. Že njen prvi igralski nastop, vloga v filmu Yvana Attala Ma femme est une actrice (2001), ji je prinesel nominacijo za cezarja za najboljšo stransko igralko. V isti kategoriji je kasneje prejela še štiri nominacije, in sicer za vloge v delih Backstage Emmanuelle Bercot, Igralke (Actrices) Valerie Bruni-Tedeschi, Les Beaux Gosses Riada Sattoufa in L’Apollonide: Spomini zaprte hiše (L’Apollonide: Souvenirs de la maison close) Bertranda Bonella. Poleg tega smo jo v zadnjih letih lahko videli v filmih Le Skylab Julie Delpy, 17 deklet (17 Filles) Delphine in Muriel Coulin ter Zbogom, kraljica (Les Adieux à la Reine) Benoita Jacquota.
kritike
»Še enkrat, Camille opeva vitalnost mladosti s pomočjo čudovito iskrive igre Noémie Lvovsky. Nagajiva in razposajena igralka se odlično počuti v svoji koži, iz česar lahko sklepamo, da se Camille pri šestnajstih ne razlikuje dosti od Camille danes – kar k sreči ni niti slabost niti prednost. Camille, ki se še enkrat prebija skozi razred, je ženska, ki ne vidi razlike med agonijami in ekstazami srednje šole ter med vsakodnevnimi ljubezenskimi in življenjskimi boji v svetu odraslih. Končno so nekoga poslali v preteklost zato, da bi užival, ne pa zato, da bi bil deležen intelektualistične terapije.«
– Gabe Toro, IndieWIRE
»/…/ svež in svetel, poln živahnega humorja in opremljen s prijetno kričečo zbirko neokusnih oblačil in pričesk osemdesetih. /…/ Duhovita galska različica filmov Nazaj v prihodnost in Peggy Sue se je poročila /…/.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Čeprav film ne skuša biti od začetka do konca komičen, pa vendarle vsebuje močan odmerek tistega, kar vsi tako zelo potrebujemo: veselje, radost in – kljub težavni psihologiji, ki spremlja adolescenco – tisto značilno neizmerno lahkotnost.«
– Olivier Séguret, Libération
»Še enkrat, Camille je tako vsej svoji iskrivosti in duhovitosti navkljub tudi malo melanholičen film – ker nas neizogibno dregne v mehko, ko nas spomni na vse, kar smo na poti skozi življenje dragocenega izgubili.«
– Špela Barlič, Pogledi