Leto 1994, oblegano Sarajevo. Prebivalci živijo v nenehnem strahu pred ostrostrelci in granatami, mesto je brez elektrike, vode in gretja. Si je v takšnih norih razmerah mogoče zamisliti svetovno znanega rock zvezdnika, ki bi prišel in odigral koncert za lokalne oboževalce?
Scream for Me Sarajevo je zgodba o neki hladni decembrski noči leta 1994, ko je pred osuple obiskovalce sarajevskega kulturnega doma stopil Bruce Dickinson, legendarni pevec skupine Iron Maiden. Za naslednjih nekaj ur je vojna izginila in ljudje so lahko skoraj spet verjeli, da je normalno življenje mogoče. Dickinson je v mikrofon zavpil »Scream for me Sarajevo!« in z njim so vpili vsi, ki so tiste noči tvegali življenja, da bi bili lahko del tega zgodovinskega koncerta. Film Tarika Hodžića je zgodba o pogumu, upanju in brezmejni moči umetnosti.
»Bili smo nezaščiteni, nobenega načrta nismo imeli in metki so bili pravi, ampak jebiga, vseeno smo šli,« je Bruce Dickinson leta 2017 zapisal v svoji avtobiografiji What Does This Button Do. »Koncert je bil izjemen in res intenziven; v tistem trenutku tako za nas kot za občinstvo ni bilo večjega dogodka na vsem svetu. Da svet zanj ni vedel, ni bilo pomembno. Koncert je spremenil moj način gledanja na življenje, na smrt in druge ljudi.«
Dokumentarec, v katerem se koncerta spominjajo Dickinson, organizatorji in oboževalci, je s Sarajevskega filmskega festivala odnesel posebno nagrado žirije in nagrado občinstva. Mesto Sarajevo je na začetku letošnjega aprila Dickinsona imenovalo za častnega meščana.
»/…/ z ljubeznijo narejen dokumentarec. /…/ Spomini članov benda so hkrati globoko občuteni in komični, a film pripada bosanskim metalcem, ki so se udeležili koncerta in so zdaj v tridesetih in štiridesetih.«
– Cath Clarke, The Guardian
»Scream for Me Sarajevo se dotakne nečesa, kar daleč presega meje glasbenega dokumentarca.«
– Nick Ruskell, Kerrang!
»Zgodba in koncert, čeprav neverjetna, sta se vendarle res zgodila, in dokumentarec, ki se je na svežem festivalu glasbenega filma Naj se rola v Kinodvoru tudi odvrtel, ne deluje le kot razglednica nekega koncerta velike skupine v množici dolgolasih oboževalcev slaba tri desetletja nazaj, ampak tudi kot svarilo in opomnik dogodkov, na katere posameznik težko vpliva. Lahko pa jih, tako kot je uspelo majorju Martinu Morrisu, organizatorju koncerta, poskuša narediti vsaj malo bolj znosne. Pa četudi za eno popoldne, za slabe tri ure pred deveto zvečer, ko se znova začne policijska ura.«
– Pia Nikolič, Ekran