iz prve roke
»Film ni zgodovinski v smislu, da bi šli skozi roman in preučili vse podrobnosti; to bi bilo nemogoče. Želeli smo le ujeti tisto vzdušje in ga poustvariti v skladu z našim videnjem knjige, pa tudi vseh drugih zgodnjih vernakularnih romanov. To je bil najtežji del. Zato smo morali vsak prizor posneti večkrat. Prve posnetke bi bilo nemogoče uporabiti, saj smo igralcem pustili, da se počasi privajajo na okolje in vzdušje javne hiše v poznem obdobju dinastije Qing. /…/ V filmu je le devetintrideset posnetkov. V bistvu gre za en posnetek na prizor.«
– Hou Hsiao-hsien
kritike
»Film se začne s sijajnim sedemminutnim posnetkom: lenobni, a natančni premiki kamere ga od začetka do konca napolnijo z zapeljivo močjo opijskih sanj.«
– Berenice Reynaud, Chicago Reader
»Houjevo formalno najbolj drzno delo ni toliko priredba stoletje starega romana Han Ziyuna kot destilacija izgubljenega sveta, ki ga knjiga opisuje. /…/ Presunljivo žalostni film elegantno zamaje gledalčev občutek za čas: ta na videz nespremenljivi svet v resnici pretresajo dogodki, ki se dogajajo zunaj platna – in ti spremenijo vse.«
– Tony Rayns, Time Out
»Čas ne mineva, ampak bolj ‘izgublja zavest’; prizori – morda kot odsev brezsramnega kajenja opija v filmu – nepričakovano preidejo v temo, nato pa se nekaj minut ali mesecev kasneje ‘prebudijo’ v istem sijočem, s filtrirano svetlobo prežetem interjerju – ali pa v drugem, zelo podobnem.«
– Peter Keough, The Boston Phoenix, 2000
»Vsak prizor v filmu Šanghajsko cvetje si zasluži podrobno analizo, saj je prav vsak slogovna in dramaturška mojstrovina.«
– David Bordwell, Figures Traced in Light
»‘To je nekaj novega v filmu,’ je dejal prijatelj, s katerim sem si ogledal Šanghajsko cvetje. In prav ima: poleg Dreyerja ni veliko režiserjev, ki bi znali na tako popoln način zabeležiti vsak gib, vsako gesto in vsako spremembo perspektive. Všeč mi je primerjava [kritičarke] Kathleen Murphy s Henryjem Jamesom /…/. V nasprotju z Dreyerjevimi izpraznjenimi posnetki imajo podobe v Šanghajskem cvetju jamesovski posluh za svet predmetov, njihov pomen za like: tako kot pri Jamesu ne gre toliko za vprašanje vrednosti, ki jo pripisujemo predmetom, kot za fantazijo o predanosti, ki jo projiciramo vanje. /…/ V tem trenutku težko najdemo kaj boljšega od Hou Hsiao-hsiena.«
– Kent Jones, Film Comment, 1999
»Šanghajsko cvetje Hou Hsiao-hsiena je film, zgrajen kot noben drug: ne sledi konvencijam postopnega in načrtnega razvijanja pripovedi, ne spreminja bistveno scenografije in ne razlikuje likov na posebej očitne načine. Gre za uganko, ki skoraj izključno uporablja omejeno tretjeosebno pripovedno oko in uho, skozi katera gledalec vsrka informacije o zgodbi – nato pa je prisiljen tuhtati o njihovem pomenu in posledicah.«
– Christopher Lupke, Senses of Cinema
»/…/ devetdeseta leta je zaznamovala nova pozornost zahodne filmske kulture do osupljivih dosežkov azijske kinematografije. Filmi devetdesetih, ki so jih na primer posneli Darežan Omirbajev, Mohsen Makhmalbaf, Abbas Kiarostami, Wong Kar-wai, Takeshi Kitano, Tsai Ming-liang in Hou Hsiao-hsien, sodijo med velike dosežke svetovne kinematografije – in Houjevo Šanghajsko cvetje je opijska kadilnica, kjer bi se morali vsi našteti srečati. (Če pomislim, bi bil tudi hribček z drevesom, luknjo in mobilnim telefonom v Kiarostamijevem filmu Veter nas bo odnesel s seboj popoln kraj.)«
– Alexander Horwath, Najboljši filmi devetdesetih, Film Comment
»Tajvanski mojster se je s Šanghajskim cvetjem uveljavil kot pravi, brezkompromisni dedič Carla Dreyerja. Film je zaznamoval devetdeseta leta na podoben način kot Gertrud šestdeseta: to je delo tako sijoče lepote in tako edinstvenega sloga, da obstaja zunaj časa, v katerem je bilo posneto.«
– Christian Blauvelt, 100 najboljših filmov devetdesetih, IndieWire
»Kamera se fluidno giblje od ene čudovite kompozicije do naslednje ter ustvarja občutek suspenza, kakšne podobe bodo sledile.«
– Ryusuke Hamaguchi, 10 najljubših, Criterion
»Popoln /…/. Eden najlepših filmov vseh časov.«
– Phillip Lopate, The New York Times