zgodba
Laos. Budistični najstnik vsako jutro prečka reko, da bi starejši ženski bral iz Tibetanske knjige mrtvih, vodnika v posmrtno življenje. Ko napoči starkina zadnja ura, ji mladenič v uho zašepeta zaključne odlomke knjige in njena duša se odpravi na pot proti ponovnemu rojstvu v naslednjem telesu …
portret avtorja
Lois Patiño je režiser in videoumetnik, rojen leta 1983 v Galiciji. Njegovi filmi so bili prikazani na festivalih, kot so Cannes, Berlinale, Locarno in Toronto. Slovenski gledalci smo se s Patiñom seznanili leta 2014, ko so na izolskem Kino Otoku predvajali njegov dolgometražni prvenec Obala smrti (Costa da Morte, 2013), osebno pa smo ga lahko spoznali leta 2021, ko je omenjeni festival obiskal s svojim drugim celovečercem Rdeča luna (Lúa vermella, 2020). Posnel je tudi kratka filma Sycorax (2021) in Sejalec zvezd (El sembrador de estrellas, 2022), Samsara pa je njegov tretji celovečerec.
www.loispatino.es
iz prve roke
»Mislim, da nas zanimajo stvari, ki jih ne razumemo. Vse kulture in religije skušajo s pomočjo mitov in verovanj ponuditi odgovore na neznano. Eno najpomembnejših je vprašanje, kaj nas čaka po smrti. Zdi se, da skušajo te zgodbe ublažiti naš strah pred smrtjo. S Samsaro sem se želel posvetiti budističnemu odgovoru na to skrivnost. V Tibetanski knjigi mrtvih, besedilu, ki naj bi nam ga brali pred smrtjo, so budisti opisali zelo kompleksno in celovito izkušnjo. Knjiga pravi: zgodilo se bo to in to, nič ni neznanega, ne bojte se, vse je del vas. /…/
V Samsari se osredotočam na nekatere stalnice mojega ustvarjanja: razmislek o odnosu med človekom in pokrajino; antropološki interes, usmerjen zlasti v mitsko in duhovno; ter željo, da bi gledalcu pričaral intimno, meditativno izkušnjo. V prejšnjih filmih sem razvil koncepte, ki težijo k ‘izpraznjenju’ slike: oddaljenost, trajanje in negibnost. Človeški liki so videti zelo oddaljeni, skoraj ohromljeni, kar sugerira izginevanje, raztapljanje človeka v pokrajini. Tako kot pri drugih filmih tudi v Samsari izhajam iz freudovskega koncepta ‘oceanskega občutka’: občutka, da smo del neke celote, podobno kot je kapljica vode neločljiv del oceana. Ta ideja duhovne povezanosti je prisotna tudi v konceptu budističnega razsvetljenja, ki ga projekt raziskuje.
V Samsari sem želel omenjeno ‘izpraznjenje’ slike popeljati korak dlje ter globlje raziskati idejo nevidnega v filmski umetnosti. Porodila se mi je zamisel o filmu, ki bi ga gledali z zaprtimi očmi. Filmsko izkušnjo sem želel približati meditaciji, dvorano pa spremeniti v prostor skupinske meditacije. Poleg tega me je zanimala pomnožitev podob, ki jo sproži dejanje zapiranja oči – način, kako zvok pri vsakem gledalcu prikliče drugačne podobe –, pa tudi edinstvena zaznavna izkušnja, ko s svetlobo obsijana veka postane nekakšen zaslon. Tibetanska knjiga mrtvih, ki vsebuje podroben opis posmrtnega življenja, se mi je zdela popolno izhodišče za razvoj te ideje. Filmska dvorana je namreč nekakšen prostor duhov, kjer je občutek minljivosti še posebej prisoten. /…/ Izkušnja je po eni strani zelo intimna, saj smo v svojem telesu in zgolj poslušamo, po drugi strani pa se zavedamo, da ljudje okoli nas doživljajo podobno. Mislim, da je to lahko zelo močna izkušnja. /…/
Želel bi, da občinstvo odide domov z občutkom, da smo vsi del iste celote. Ideja je prisotna v številnih mističnih vejah religij, kot sta na primer sufizem in katoliška mistika, seveda pa tudi v Tibetanski knjigi mrtvih. Eden ključnih ciljev knjige je prepoznati vso svetlobo kot svojo lastno in ves zvok kot svoj lasten. S Samsaro gremo še korak naprej, saj prek ideje o duši, ki potuje iz enega telesa v drugo, povežemo zelo različni kulturi. V nekem smislu gre za skromen poskus, da bi v svet vnesli več tovarištva. Mislim, da je to dober cilj.«
– Lois Patiño
kritike
»‘Ali si vedel, da slišimo tudi po smrti?’ Vprašanje se pojavi že na začetku Patiñovega filma /…/ in ga spremlja vse od prvega do zadnjega posnetka – gre namreč za popoln povzetek veččutne izkušnje tega izjemnega popotovanja skozi telesa, čas in prostor. ‘Gledati’ je preskromna beseda za doživetje, ki nam ga je pripravil Patiño. Samsara je eden redkih filmov, ki v svoje vesolje povabi vse naše telo – film, katerega tipni, slušni in vohalni užitki so ravno tako intenzivni kot njegovo vizualno bogastvo. To je zgodba, ki teče kot Heraklitova reka: vanjo ne moremo stopiti dvakrat, saj film ni več isti, pa tudi mi nismo več isti ljudje. /…/ Nisem povsem prepričan, da sem ista oseba, kot sem bil, ko sem stopil v dvorano. ‘Svet se odpre tistim, ki se odprejo njemu,’ prerokuje Amid na začetku filma; v delu, ki želi spremeniti način, kako se odzivamo na stvari okoli sebe, te besede zvenijo kot izjava o poslanstvu. Zaprimo torej oči.«
– Leonardo Goi, The Film Stage
»Španski režiser Lois Patiño s simfoničnim, nenehno spreminjajočim se popotovanjem od budističnega templja v Laosu do gojilnice morskih alg v Zanzibarju raziskuje duhovne in filmske meje. /…/ Zdi se, da sopostavitev obeh svetov – filozofskega in političnega, metafizičnega in snovnega – slavi bogastvo žive izkušnje. Prehod med njima nam omogoči, da občudujemo čudežno moč filma kot umetnosti sublimnega.«
– Ben Nicholson, Sight and Sound
»Samsara, delno film, delno vodena meditacija, je drugačna od vsega, kar boste kdaj doživeli v kinu. /…/ To je osupljivo izvirna in globoka umetniška stvaritev. Če je le mogoče, si jo oglejte (in ji prisluhnite) v kinu.«
– Wendy Ide, The Guardian
»Osrednji del Samsare, interaktivno potovanje skozi bardo, je eden najbolj izjemnih dosežkov tako imenovanega razširjenega filma v zadnjem času.«
– Jordan Cronk, Film Comment
»Film, postavljen v Laos in Zanzibar, je skrivnosten in spokojen, hkrati pa obarvan z nečim živahnim, celo igrivim. To je eno tistih navidezno resnih del, ki jih je najbolje gledati s smislom za humor – zanj pa je Graham Greene nekoč dejal, da je bil edina stvar, zaradi katere je lahko verjel v Boga.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Petnajstminutni coup de cinéma /…/ se navezuje na dve pomembni tradiciji eksperimentalne kinematografije. Prva je t. i. razširjeni film Gena Youngblooda, ki ga je opisal v klasičnem istoimenskem besedilu in ki v najširšem smislu pomeni ‘poskus približevanja miselnim oblikam’. /…/ Druga eksperimentalna tradicija, na katero se Samsara opira, pa je t. i. flicker film. Izvirnost Samsare je torej v združevanju psihedeličnih, mandali podobnih form razširjenega filma Jordana Belsona in Jamesa Whitneyja z domiselno nadgradnjo flicker filma.«
– Lawrence Garcia, Cinema Scope
»V Samsari se čutno in duhovno zlijeta v nekaj opojnega in poživljajočega – ko se odvrti zaključna špica, imamo občutek, kot bi bile naše duše kolektivno očiščene. /…/ Tiha, radikalna mojstrovina, ki se bo gotovo uvrstila visoko na številne lestvice najboljših filmov leta.«
– Neil Young, Little White Lies
»Ena najglobljih in najbolj visceralnih izkušenj, kar sem jih kdaj imel v kinu. Film, ki ga ni mogoče opisati z besedami, bolj kot katerikoli drug v zadnjem času zahteva ogled na največjem možnem platnu.«
– Daniel Turner, Journey Into Cinema
»Samsara gre tja, kamor filmi, sicer ne grejo. /…/ Samsara, ki tajskemu režiserju Apichatpongu Weerasethakulu dolguje toliko, kot Apichatpong Weerasethakul dolguje dadaizmu, pokaže, kaj vse je lahko film. Ali bolje rečeno: pokaže nam, da je filma največ prav tam, kamor film običajno ne zaide, in da največje še neodkrite zaloge filma skriva prav imerzivna meja med vidnim in nevidnim, slišnim in neslišnim, živim in mrtvim. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Samsara ni samo film kot umetnina, temveč je celovita filmska izkušnja, kakršno v življenju doživimo le tu in tam, če sploh. /…/ Samsara torej ob pomoči umetnosti in tehnologije iz nas izvabi meditativna in zanesena stanja. Lahko se vprašamo, kaj s tem dosežemo in ali ne gre nemara za bližnjico do duhovne izkušnje za po večini razduhovljeno zahodno občinstvo. Obenem pa ne moremo spregledati izjemnega pomena približanja drugih življenjskih oblik in obujanja kozmičnih občutij, ki jih množična civilizacija ne pozna več. Pa tudi ne velikega umetniškega podviga, ki ga zahteva posredovanje take izkušnje skozi filmsko obliko, dokler se le zavedamo meje med filmom in duhovnostjo samo. In dokler se zavedamo, da je religiozni sinkretizem sicer lahko zelo plodovit, vendar ni samoumeven. Lahko zatrdimo, da se tega zaveda tudi režiser Lois Patiño.«
– Muanis Sinanović, RA Slovenija