zgodba
Že stoletja jim pravimo ‘cigani’, a zadnje čase morajo živeti neopazno kot še nikoli: pet romskih družin v okolici so neznanci umorili v njihovem lastnem domu. Prebivalci odmaknjenega romskega naselja poskušajo nadaljevati svoj preprosti vsakdan, ujeti v napeto ozračje z rasizmom pogojenih umorov. Mari dela od jutra do večera, da bi preživila svoja otroka in bolnega očeta ter zbrala dovolj denarja, da se z družino pridruži možu v Kanadi. Njena najstniška hči Anna se poskuša osredotočiti na šolo in risanje, mlajšemu sinu Riu pa po glavi roji vse kaj drugega. Pripravlja se …
Film, navdahnjen z resničnimi dogodki, je ganljiva socialna drama in obenem napet psihološki triler o mladi romski družini, ki živi pod nenehno grožnjo brutalnega rasističnega napada. Dobitnik srebrnega medveda v Berlinu in finalist lanskoletne nagrade LUX.
zanimivosti
Med letoma 2008 in 2009 se je na Madžarskem zvrstilo več rasističnih napadov na romsko skupnost. Storilci so se z molotovkami in strelnim orožjem lotili šestnajstih domov in pri tem ubili šest ljudi, več pa jih ranili. Med žrtvami so bili starejši moški, oče s štiriletnim otrokom ter vdova in njena trinajstletna hči.
»Po sedanjih ocenah se število romskega prebivalstva giblje med osem in dvanajst milijonov. Brez zaposlitve naj bi bilo od 60 do 80 odstotkov madžarskih Romov v delovno aktivni starosti. Pod pragom revščine naj bi živelo 60 odstotkov romunskih Romov. Med njimi naj bi jih bilo 80 odstotkov brez izobrazbe. Tudi v Bolgariji naj bi bilo brez dela 60 odstotkov Romov, ki živijo v mestih, stanje pa je še slabše na podeželju. V nekaterih skupnostih na Slovaškem naj bi bili vsi odrasli Romi brez sredstev za življenje. Leta 2005 se je osem držav – Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Makedonija ter Srbija in Črna gora – obvezalo, da bodo odpravile diskriminacijo Romov, za kar pa ne izvajajo nobenih oprijemljivih ukrepov; ravno nasprotno. Na Madžarskem je bil nedavno sprejet zakon, ki določa, da morajo prejemniki socialne podpore (do katere je upravičena večina Romov) opravljati javna dela splošnega pomena (čiščenje ulic, vzdrževanje parkov in gozdov), medtem ko se napadi nanje stopnjujejo. V Bolgariji se vrstijo protiromske manifestacije na pobudo skrajno desničarskih strank, včasih celo s tiho privolitvijo organov pregona. Vsepovsod – v Romuniji, na Slovaškem, Češkem itd. – so postavljeni zidovi, da bi romske četrti osamili od preostale družbe, kar ustvarja resnične gete. V Zahodni Evropi je položaj Romov prav tako zaskrbljujoč. Večina živi v skrajni revščini. V Franciji izrazito narašča število pridržanih Romov, vsi pa se še spominjamo njihovih množičnih izgonov leta 2010. Tudi oblasti na Danskem in v Nemčiji so nedavno začele nasilno izganjati Rome. V Italiji so leta 2008 zažgali romske tabore na obrobju Neaplja, dve leti kasneje pa so vladni organi Evropo zaprosili za dovoljenje, da bi jih izgnali. Skratka, Romi – ki jim niso priznane nobene ozemeljske pravice pod pretvezo, da živijo nomadsko, kar je veliko bolj plod domišljije kot stvarnost – so prebivalstvo, ki so ga države in njihove institucije, če že ne zapustile, pa vsaj pozabile.« (brošura LUX Film Days, 2012)
iz prve roke
»V tistem času sem delal v Nemčiji. Kot tujec sem prebral časopis in bil resnično pretresen nad tem, kar se je dogajalo v moji deželi. /…/ Nisem mogel biti pri miru, čutil sem, da moram nekaj storiti. Ustavil sem vse svoje načrte in zavrnil druge ponudbe za delo. /…/ Z družino sem se iz Nemčije vrnil na Madžarsko in začel potovati po deželi, da bi bolje spoznal Rome. /…/ Skušal sem se izogniti prikazovanju Romov med bobnanjem, igranjem violine ali plesanjem. To je tako dolgočasno. Tisto, kar me je zanimalo in kar sem želel s filmom Samo veter ugotoviti, je, kaj se zgodi, ko je Rom sam. To je zelo vznemirljivo vprašanje, ker je podoba Romov kot nagonskih bitij v skladu z dejstvom, da so skoraj vedno prikazani v velikih, kaotičnih skupinah. Kot vsi stereotipi tudi ta izvira iz resničnosti, vendar je zelo popačen, če je to vse, kar vidimo. Kaj se zgodi, če se Rom sam odpravi nabirat drva? Če je sam doma? Če dela v samoti? Kaj se zgodi, če Rom noče živeti v skladu s stereotipno predstavo tistih, ki obiščejo enega romskih naselij? /…/ Samo veter je družbeno angažiran film s pridihom temačnega psihotrilerja. Opisuje življenje evropskih izobčencev: Romov. /…/ Rasizem je seveda razširjen tudi med samimi Romi, a tam se pojavlja na še bolj zaskrbljujoč način: večinoma v obliki samosovraštva. Po mojem mnenju je podoba romske skupnosti dejansko tragikomična različica celotne dežele. /…/ [Filmski ustvarjalci, ki me najbolj navdihujejo:] brata Dardenne, Miranda July in Paul Greengrass.«
– Bence Fliegauf, režiser in scenarist
portret avtorja
Bence Fliegauf (1974, Budimpešta) velja za enega vodilnih mladih madžarskih režiserjev. Filmske šole ni obiskoval, pač pa si je izkušnje nabiral kot pomočnik režiserjev, kot sta Miklós Jancsó in Árpád Sopsits. Svojo filmsko pot je nadaljeval kot scenograf, oblikovalec zvoka, scenarist in režiser. Na mednarodnem filmskem prizorišču se je uveljavil z nizkoproračunskim celovečernim prvencem Gozd (Rengeteg, 2003), ki je bil nagrajen v Berlinu, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Ljubljani. Njegov naslednji film, Dealer (2004), je doživel velik kritiški uspeh in bil nagrajen na številnih mednarodnih festivalih (Berlin, Mar Del Plata, Wiesbaden, Lecce). Sledil je psihedelični eksperimentalni film Rimska cesta (Tejút, 2007), ki mu je prinesel zlatega leoparda v Locarnu. Na omenjenem festivalu je bil premierno prikazan tudi njegov prvi film v angleškem jeziku, Klon (Womb, 2010), znanstvenofantastična ljubezenska zgodba z Evo Green v glavni vlogi. Bence Fliegauf se je vrnil na rodno Madžarsko, da bi posnel svoj peti celovečerec, Samo veter.
kritike
»Fliegauf oklesti pripoved vsega odvečnega; s pomočjo zloveščega zvoka in skrbno umeščenih izbruhov glasbe počasi stopnjuje napetost ter tako ustvari nepozabno preteče vzdušje. A resnično grozo pričarajo nastopi igralcev (vsi so neprofesionalci iz podeželskih romskih naselij), ki utelešajo nezlomljivo voljo ljudstva, ustvarjenega za preživetje – zaradi česar postane vnaprej zapisana usoda njihovih likov še toliko bolj tragična in nepozabna.«
– Dimitri Eipides, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Samo veter je izjemen primerek realističnega filma, s katerim je Benedek Fliegauf nazadnje izpolnil vse obete svojih prejšnjih del – ta so bila vedno zanimiva, a so trpela zaradi preobilice idej in prevelikega ega. Sedaj je končno našel tisto potrebno ravnovesje med slogom in vsebino: surova, dinamična režija do popolnosti izraža, kaj pomeni živeti v stanju nenehnega strahu, ter otipljivo ponazarja, kako se lahko človekova lastna eksistenca spremeni v neke vrste zapor.«
– Olaf Möller, Film Comment
»V tiktakajoči 24-urni zgradbi filma so sledi Slona Gusa Van Santa in Smrti gospoda Lazarescuja Cristija Puiuja. Fliegauf združi zlo slutnjo prvega z dokumentarno intenzivnostjo drugega, da bi ustvaril skozinskoz preteče in osupljivo realistično vzdušje. /…/ Zdi se, da Fliegaufa bolj kot sledenje običajnemu pripovednemu loku zanima opisovanje – karseda pozorno in skrbno – subtilne, tihe humanosti, ki se skriva pod predsodki in hudobijo.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Fliegaufova domiselna obravnava problematike nestrpnosti in nacionalizma je razvidna v več plasteh njegove pripovedi, od ravni zgodbe do fotografije (film je posnet z grobo fotografijo 16-mm kamere, katere mobilnost cineast prav tako dobro izkorišča) in zasnove likov. Tako nam avtor prav prek para policistov zariše duhovno razliko med ruralno in urbano madžarsko. Samo veter je distancirana, hladna, skoraj klinična slika problema nestrpnosti in ksenofobije, ki razjedata sodobno madžarsko družbo. Kljub temu pa nam zaradi avtorjevega pripovednega daru, domiselnega pristopa k obravnavani tematiki in večplastnosti same pripovedi ogled tega dela ponuja tudi svojevrsten užitek.«
– Denis Valič, Pogledi
»Ni prav veliko filmov, ki bi brez uporabe posebnih učinkov ter brez klišejskih avdiovizualnih sredstev in motivov gledalca tako prepričljivo potegnili v dejansko môro vsakdanjosti neke populacije (v tem primeru romske družine na Madžarskem, ki trepeta pred rasističnimi pokoli), kot to uspe filmu Samo veter madžarskega režiserja nove generacije Benedeka Fliegaufa. Mojstrsko obvladovanje kamere »iz roke«, ki z ‘dihanjem za vratom’ tesno sledi osrednjim akterjem in proizvaja negotove, tresoče se podobe, skrbno oblikovan zvok, ki šume vsakdana natančno, a nevpadljivo oblikuje v srh zbujajočo zvočno krajino, spretnost in veščina dela z neprofesionalnimi akterji so samo nekatere od lastnosti, ki Fliegaufovemu najnovejšemu filmu omogočajo, da gledalcu dobesedno ne pusti dihati.«
– Katja Čičigoj, Ekran
»Romi – mati (Katalin Toldi) in dva otroka (Gyongyi Landvai & Lajos Sarkany), vsi neprofesionalni igralci – skušajo živeti čim bolj vsakdanje, kot da ni nič, toda Fliegaufov lakonični minimalizem, slog danske Dogme (ročna kamera, naravna svetloba, naravni zvoki), nam daje vedeti, da gledamo skupnost, ki je – zaradi ledenega, brutalnega, sistemskega rasizma – stalno na vrsti. Zvoki narave zanjo niso več ločljivi od zvokov družbe.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina