zgodba
»Omar je mrtev!« je 11. maja 1973 odmevalo po Dakarju. Najstarejši član družine Blondin Diop, mladi filozof in protiimperialistični aktivist, ki je nekaj let prej nastopil v Godardovem filmu Kitajka (La Chinoise), naj bi v zaporniški celici na otoku Gorée naredil samomor. Omarjeva družina in prijatelji uradnim poročilom niso verjeli. Zahtevali so, da se politični zločin razišče.
iz prve roke
»Samo en gib je neposredno nadaljevanje enega mojih prejšnjih filmov, ki sem jih posnel v Kinšasi. Med raziskovanjem zanj sem namreč naletel na fotografijo Omarja Blondina Diopa, na kateri bere zadnjo številko revije Internationale Situationniste. Že dolgo me namreč zanima razširjanje situacionističnih idej v Afriki – pomemben vidik te revolucionarne mednarodne avantgarde, ki pa je na področju akademskih raziskav praktično prezrt. /…/ Leta 2015 je moj sodelavec ugotovil, da je bila omenjena fotografija osnova za portret, ki ga je naslikal Issa Samba. Samba je bil član Laboratoire Agit’Art, dakarskega kolektiva, ustanovljenega leta 1974, ki po mojem mnenju sodi med najbolj vznemirljive podvige afriške moderne umetnosti. Fotografija je torej pripeljala do slike ter nakazala neposredno povezavo med umetniško in politično prakso. Takrat pa sem tudi že vedel, da je Omar – medtem ko je študiral in se pripravljal na agrégation [francoski državni izpit iz filozofije] ter hkrati sodeloval pri študentskih protestih v Nanterru – odigral pomembno vlogo v filmu Kitajka, ključnem delu Jean-Luca Godarda. In ne nazadnje: sodeloval je pri londonski filmski avantgardi in objavil esej o Warholovem filmu. Vse našteto je resnično vzbudilo mojo radovednost. Toda šele prizadevanja Omarjeve družine, da bi petdeset let po njegovi smrti /…/ znova odprli preiskavo, so me prepričala, da je zgodba aktualna in da ima spominski pomen – na državni ravni in seveda tudi širše. Naš cilj je bil tako artikulirati odnos do preteklosti, ki se je še ne spominjamo, hkrati pa raziskati njen možni prispevek k prihodnosti, ki si je še ne zamišljamo. /…/ Film ne preiskuje [Omarjeve] smrti; govori o njegovem preživetju. Projekt je imel od vsega začetka dva cilja: naslikati Omarjev portret skozi pogovore z ljudmi, ki so ga poznali, in drugič, omogočiti Senegalcem, da znova odprejo razpravo o njegovem liku, njegovi zapuščini in pomenu njegovega dela. Ker pa nisem ne zgodovinar ne dokumentarist, je bilo pomembno, da portret /…/ podkrepim s filmskim eksperimentiranjem. Na ta način sem lahko projekcije in želje včerajšnjega dne povezal s tistimi, ki se oblikujejo danes. Prikazal razmerje med Kitajsko in Senegalom od Omarjeve maoistične faze do trenutnih pogajanj med državama, spregovoril o odnosu mlade generacije aktivistov do lika političnega mučenika ter znova osvetlil, kako Omar uteleša slepo pego v Godardovem filmu.«
– Vincent Meessen
kritike
»/…/ prav z nujnim dejanjem odpiranja vrat v nove možnosti zgodovine, nove možnosti razmišljanja, film ustvarja prostor za druge, da mu sledijo in raziskujejo naprej. To ni le vpogled v skrito zgodovino za Godardovim slavnim filmom, temveč elegantno provokativen in nujen portret fascinantne in pomembne osebnosti progresivnega aktivizma 20. stoletja.«
– Daniel Kasman, Notebook
»Samo en gib je /…/ izrazito sodobno in revolucionarno delo, Vincent Meessen pa se z njim uveljavlja kot filmski disident, ki dokazuje, da ima filmska umetnost lastno zgodovinopisno razsežnost in da lahko preoblikuje resničnost.«
– Adèle Cohen, Cinergie.be
»Samo en gib daleč presega sodobno zgodovinopisje; to je kompleksen ‘film-tekst’ in eden od vrhuncev postkolonialne kinematografije.«
– Bert Rebhandl, Frankfurter Allgemeine Zeitung
»Samo en gib je po vsej verjetnosti najlepše darilo, ki bi ga Jean-Luc Godard lahko dobil za svoj devetdeseti rojstni dan.«
– Jochen Becker, Springerin