zgodba
Sodišče v Saint Omerju. Mlada pisateljica Rama se udeleži sojenja Laurence Coly, mladi ženski, obtoženi, da je ubila svojo petnajstmesečno hčerko, tako da jo je na plaži prepustila plimi. Rama načrtuje, da bo o Laurence napisala knjigo, navdihnjeno z mitom o Medeji, a besede obtoženke in izpovedi prič zamajejo njena prepričanja ter v njej prebudijo mučne spomine na otroštvo in strahove v zvezi z lastnim bližajočim se materinstvom.
iz prve roke
»Moji filmi so vedno rezultat intuicije. Ta raste in raste, dokler se ne spremeni v tako veliko obsesijo, da se iz nje rodi film. /…/ Pri filmu Saint Omer se je vse začelo s fotografijo, objavljeno leta 2015 v časopisu Le Monde. Gre za črno-bel posnetek nadzorne kamere: temnopolta ženska na postaji Gare du Nord potiska otroški voziček, v katerem je rasno mešani otrok, oblečen v kombinezon. /…/ Dva dni prej so v Berck-sur-Mer ob šestih zjutraj našli otroka, ki so ga nosili valovi. /…/ Pogledam jo in vem, da je Senegalka, vem, da sva istih let, poznam jo tako dobro, da v njej prepoznam sebe. /…/ Sojenje poteka junija 2016 in odločim se ga udeležiti. O tem ne govorim nikomur. Ne znam si razložiti tega norega dejanja, da grem na sojenje ženski, ki je ubila svojega petnajstmesečnega rasno mešanega otroka, ko pa sem tudi sama mlada mati rasno mešanega otroka. /…/ Mislim, da sem film morala posneti, tako zaradi osebnih kot političnih razlogov. Zgodbo teh žensk sem želela povedati, da bi zabeležila njihov molk, da bi jim vrnila vidnost. To je tudi eden od političnih ciljev filma. Pa tudi govoriti o materah, iz katerih smo nastale, o prtljagi, ki jo nosimo s sabo, o naši dediščini, o bolečini, ki nas je oblikovala … O tem, iz kakšnega molka, niča izgnanstva – njihovega izgnanstva –, niča življenja naših mater, niča njihovih solz, niča njihovega nasilja smo poskušale sestaviti svoja življenja. Film skuša odgovoriti na vprašanja, s katerimi se soočajo vse ženske, hkrati pa specifično spregovori o enem vidiku zgodovine priseljevanja. O tem, kako smo me, temnopolte Francozinje, prek teh mater postale matere.«
– Alice Diop
portret avtorice
Francoska scenaristka in režiserka Alice Diop se je rodila leta 1979 v predmestju Pariza v družini senegalskih priseljencev. Po študiju zgodovine in vizualne sociologije na Sorboni je obiskovala filmsko šolo La Fémis in začela kariero kot dokumentaristka. Za svoje kratko- in srednjemetražce je prejela številne nagrade, vključno s cezarjem, njen celovečerni film Nous (2021) pa je na Berlinalu osvojil nagrado za najboljši dokumentarec in nagrado za najboljši film v sekciji Srečanja. Za svoj prvi igrani celovečerec Saint Omer je bila na Beneškem filmskem festivalu nagrajena s srebrnim levom (veliko nagrado žirije) in levom prihodnosti za najboljši prvenec.
kritike
»Z režijsko suverenostjo in intelektualno ostrino, s katero v sodobni interpretaciji courtroom drame z elementi odpora, radovednosti in empatije, ki jih od protagonistke-opazovalke v skoraj dokumentaristični maniri obrne nazaj proti gledalcu, sestavi kompleksen portret ženske na zatožni klopi, se Alice Diop približa zadnja leta redko videni filmski popolnosti.«
– Marina Gumzi, Najboljši filmi leta 2022, Ekran
»Vzeti zgodbo o detomoru in jo spremeniti v izjemen film o materinstvu. Iz grozljive časopisne novice ustvariti trezen, pošten in inteligenten film. To je mali čudež Saint Omerja. /…/ Dve uri komajda zapustimo sodno dvorano, a skupaj z nami vstopi neskončno zapleteno vprašanje nekega življenja; procesija norosti, osamljenosti, pomanjkanja ljubezni in pretrgane komunikacije, ki ni brez povezave s francosko kolonialno zgodovino in rasizmom.«
– Elisabeth Franck-Dumas, Libération
»Ker se je Alice Diop doslej ukvarjala izključno z nefikcijskim filmom /…/, bi lahko neposredni slog, ki ga uporablja v prizorih iz sodne dvorane v filmu Saint Omer, označili preprosto kot ‘opazovalni’ ali – še huje – ‘neumetniški’. Toda ne morem si predstavljati bolj kompozicijsko premišljenega in spretno zgrajenega sodobnega filma, ali pa takšnega, ki bi se na tako vznemirljiv način upiral razkrivanju svojih skrivnosti, hkrati pa nenehno razgrinjal toliko jasnih idej. Alice Diop pred kamero tudi v najdaljših prizorih gradi svet, ki je tako prepričljiv, da gledalec morda sploh ne opazi subtilne briljantnosti njenega početja.«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Alice Diop je dirigentka, ki z vsakim solistom ter vsako formalno in pripovedno nitjo zadene pravo noto, pri tem pa ves čas ostaja v službi svoje teme. S pričujočim delom doseže zelo visoko raven humanističnega in političnega filma.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Alice Diop /…/ je primer skupaj z lastno fascinacijo nad njim spremenila v intelektualno bogato in čustveno pretresljivo zgodbo o nezmožnosti pripovedi – literarne, pravne ali pa filmske –, da bi ustrezno izrazila surovost in čudnost človeške izkušnje. /…/ ‘O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati,’ pravi Wittgenstein, in čeprav je Saint Omer prežet z diskurzom, se najgloblja spoznanja skrivajo v njegovi tišini. Bolečina, ki povezuje Ramo in Laurence, je kot skrivni jezik, neprevedljiva slovnica odtujenosti in izgube. Beremo jo na njunih obrazih.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Saint Omer nas nenehno spodbuja k razmišljanju, čutenju in odpiranju najbolj temeljnih vprašanj. To je velik film. Dogodek.«
– Le Point
»Tako kot Laurence Coly sama tudi film nima odgovorov, režiserka pa se izogne večini običajnih vzorcev sodnih dram, ki se končajo z nedvoumnimi sodbami. Ko nas z vsakim protislovjem v pričevanjih vse bolj oddaljuje od sleherne ugotovljive resnice, postaja zgodba Laurence Coly še toliko bolj presunljiva.«
– Leila Latif, Najboljši filmi leta 2022 (2. mesto), Sight & Sound
»Saint Omer odpira vprašanja o migracijah, postkolonializmu in starševstvu; je film, ki ga bolj čutimo kot razumemo.«
– Catherine Wheatley, Sight & Sound
»Alice Diop elegantno in radikalno postavlja pod vprašaj našo sposobnost razsojanja. /…/ Naše oko ni nevtralno, naš pogled je odraz naše zgodovine in izobrazbe, vsebuje pa tudi težke, tiho zakoreninjene predsodke. Ali smo sposobni podvomiti o tem pogledu in ga spremeniti? Alice Diop nas to sprašuje naravnost. /…/ Velik film lahko merimo po odmevu, ki se širi po dvorani ob koncu projekcije. /…/ Tistega večera smo vsi odšli iz kina, kot bi zapuščali sodišče, prežeti z idejo, da ima pravica smisel le, če je mišljenje svobodno. Glas Alice Diop me od takrat ni zapustil. Ni dvoma: Saint Omer je velik film.«
– Audrey Diwan, režiserka filma Dogodek (L’événement)