zgodba
Teheran v dvajsetih letih minulega stoletja. V razkošnem dvorcu se po smrti matriarhinje njeni dediči poženejo v divjo bitko za družinsko imetje. Vrtinec pohlepa, nasilja in izdajstva doseže vrhunec v srh vzbujajočem zadnjem dejanju, ki obrne na glavo razredno dinamiko, spolne vloge in celo pojem časa …
zanimivosti
»Šah vetra je eno najmanj gledanih, skoraj neznanih del iranskega predrevolucionarnega arthouse filma. Zrežiral ga je pisatelj, pesnik, akademik in filmski ustvarjalec Mohammad Reza Aslani, znan po svojem znanstvenem delu ter poučevanju klasične in sodobne perzijske poezije, likovne umetnosti in vzhodne filozofije. Aslani se je rodil leta 1943 in poleg Šaha vetra posnel le še en celovečerni film, režiral pa je vrsto klasičnih dokumentarcev, večinoma povezanih z iransko kulturno dediščino. /…/ Film, ki je na teheranskem filmskem festivalu leta 1976 zbegal gledalce – ti so si ga poleg vsega ogledali na zelo slabi projekciji –, je takoj doživel ostre kritike in ni bil nikoli distribuiran. Leto pozneje, ko je bila v zraku revolucionarna jeza, za filmsko umetnost skoraj ni bilo več prostora. Ko je leta 1979 zmagala revolucija, Šaha vetra ni bilo več mogoče predvajati: zaplenili so ga, ker je bila produkcijska hiša povezana s Pahlavijevim režimom in ker so v njem nastopale razkrite igralke. Več let pozneje, po Aslanijevem vztrajnem prizadevanju, da bi izvedel za usodo svojega filma, se je izkazalo, da se je originalno gradivo izgubilo. Toda v tej nenavadni zgodbi se je zgodil še en nepričakovan preobrat. Štiri desetletja pozneje je v antikvariatu v Teheranu nekdo kupil nekaj kolutov filma in izkazalo se je, da gre za izvirni negativ Šaha vetra. Le kako se je znašel v zanikrni starinarnici? Dodajte to na dolgi seznam nerešenih filmskih skrivnosti! Aslani imenuje operacijo pošiljanja negativov na varno lokacijo v Parizu drugi čudež, saj je vsakršno prevažanje filmskega gradiva iz Irana prepovedano in ga je mogoče opraviti le z uradnim dovoljenjem, tega pa je običajno zelo težko pridobiti.
Delo, posneto v slogu, na katerega sta vplivala evropski film in perzijska umetnost, uporablja nelinearno pripoved in prvič v zgodovini iranskega filma tudi flash-forward. Poleg tega zgodba na koncu iz zgodovinskega obdobja preskoči v sodobnost, s čimer ustvari širšo metaforo, ki napoveduje prihajajočo revolucijo. Film, pogosto označen za ‘enega mejnikov iranske predrevolucionarne kinematografije’, priča o umetniških ambicijah režiserja, ki je plaval proti toku nacionalne kinematografije (glasbene komedije in simplistične melodrame), da bi ustvaril nekaj drugačnega, nekaj ‘pristnega’. Če so bili kostumi natančno rekonstruirani po fotografijah iz obdobja dinastije Qajar, časa, v katerem se dogaja film, pa so slikarske podobe temeljile na delih Mahmuda Khana Malika-o-Shoare, velikega slikarja in miniaturista iz 19. stoletja. Aslani kot glavne vire navdiha navaja tudi flamske ter srednjeevropske renesančne in baročne slikarje, kot so Georges de La Tour, Rembrandt in Vermeer. Delo direktorja fotografije Houshanga Baharlouja je pohvalila tudi mednarodna žirija teheranskega filmskega festivala leta 1976 (v njej sta bila med drugim Roberto Rossellini in Bert Haanstra). Projekcije restavriranega filma leta 2020 so naletele na vsesplošno navdušenje. Še nikoli prej nisem doživel, da bi umetniška briljantnost in domiselnost doživela tako nenadno priznanje kot v primeru Šaha vetra – umetniškega dela, s katerega so po petdesetih letih končno obrisali prah in je zdaj uradno vpisano na zemljevid svetovnega filma.«
– Ehsan Khoshbakht
kritike
»/…/ samo petnajst minut je potrebnih, da podležeš čarom Šaha vetra. /…/ film je pravi sveti gral za iranske cinefile. Hipnotično.«
– Hossein Eidizadeh, LOLA
»Mislim, da bo Šah vetra močno zaznamoval svetovni filmski kanon – njegova vsestranska ambicioznost je izjemna. Film odmeva daleč onkraj nišne iranske kinematografije. Na trenutke se mi je zdel resnično šokanten. Mislim, da bo marsikomu zrušil pričakovanja, pa ne le o filmu, ampak tudi o iranski kulturi. Z gotovostjo lahko trdim, da gledalci česa takega še niso videli, ne glede na svoj filmski okus.«
– Robin Baker, programski vodja Nacionalnega arhiva Britanskega filmskega inštituta
»Nekakšen strašljiv križanec med melodramatično komorno dramo in temačnim neo-noirom /…/ Vznemirljiva zgodba o razkrajajočem razkošju in nenasitnem pohlepu spominja na Viscontijeve aristokratske tragedije, vendar film ravno toliko dolguje italijanskemu giallu: z dolgimi, napetosti polnimi premiki kamere se spušča po veličastnih stopniščih in drsi po razkošnih hodnikih, da bi raziskal nasilna dejanja voajerizma, ki se dogajajo tik pred našimi nosovi. /…/ Šah vetra je odličen primer, kako se lahko znani žanri in toni zlijejo v nekaj povsem novega. /…/ Aslanijev film je celo bolj neusmiljeno mračen od večine svojih ameriških in evropskih žanrskih predhodnikov.«
– Glenn Heath Jr., The Film Stage
»/…/ redko smo priča tako osupljivemu filmskemu vstajenju, kot ga je doživel Šah vetra Mohammada Reze Aslanija. /…/ zgodba o družbi, kjer tradicionalne duhovne in družbene vrednote izpodriva uničujoči materializem, je nastala v izjemnem filmskem desetletju 1969–79, znanem kot iranski novi val. /…/ Vizualna poslastica od prvega do zadnjega kadra.«
– Godfrey Cheshire, RogerEbert.com
»Vizualno razkošni in dekadentni kostumski film je mojstrsko posnel Houshang Baharlou: slikarsko navdahnjeni kadri so bolj živi od mrtvaških likov, ki kot izčrpani duhovi tavajo naokoli, spominjajoč na klan Salina v Viscontijevem Gepardu /…/.«
– Meredith Taylor, Filmuforia
Za 4K digitalno restavracijo filma s 35-milimetrskega zvočnega in slikovnega negativa sta leta 2020 poskrbela World Cinema Project/The Film Foundation in Cineteca di Bologna. Restavracija je potekala v pariškem laboratoriju L’Image Retrouvée, v sodelovanju z Mohammadom Rezo Aslanijem in Gito Aslani Shahrestani. Finančna sredstva je zagotovila fundacija Hobson/Lucas Family Foundation.