»Neodvisni ameriški filmski ustvarjalec Robert Kramer se s kamero in igralcem, prijateljem Paulom McIsaacom, po skoraj desetih letih vrne v ZDA (ne prideta ‘domov, ampak nazaj’). Film Route One/ZDA nas odpelje na štiriurno vožnjo po znameniti ameriški avtocesti, od kanadske meje pa vse do Key Westa na skrajnem jugu Floride. Naslovna cesta je svojevrstna aorta, ki teče skozi osrčje dežele ob vzhodni obali in je neskončno oddaljena od Amerike, kakršno poznamo iz medijev. Dežela, kot jo dokumentira Kramer, je veliko bolj kompleksna, zapletena in razdrobljena – to je kvintesenca prave Amerike, antipod navidezni resničnosti Hollywooda. Robert in Doc ugotavljata hudo škodo, ki jo je deželi povzročilo skoraj desetletno obdobje Reaganove administracije. Toda pred nami ni suhoparno poročilo o propadajoči družbi, saj Kramer zavrača tudi tisti drugi hollywoodski stereotip: o žrtvah. Odkritosrčno in spoštljivo se srečuje z ljudmi, ki kljub pomanjkanju in težkim življenjskim okoliščinam ohranjajo dostojanstvo. Prisluhne jim in se z njimi pogovarja, da bi zabeležil njihove osebne zgodbe. Route One/ZDA namreč ne potuje le skozi prostor, ampak tudi skozi čas. Ob cesti je vse polno spomenikov in muzejev, okamnele zgodovine, ostankov preteklosti – toda njihov pravi pomen se razkrije šele, ko jih postavimo poleg osebnih zgodb posameznikov, vključno z režiserjem in glavnim likom. Ko Doc stoji pred enim maloštevilnih ‘govorečih kamnov’ v Združenih državah, spomenikom padlim v Vietnamu, reče: ‘Ni bilo tako. Bilo je … resnično.’«
– Koen Van Daele, Film Art Fest, 1994
iz prve roke
»Route 1 je avtocesta, ki poteka od Kanade do Key Westa na Floridi, vzdolž vzhodne obale ZDA. Leta 1936 je bila najbolj prometna cesta na svetu. Zdaj, leta 1988, teče ob večpasovnih avtocestah in vodi skozi predmestja; tanek pas asfalta, ki zareže skozi vse stare sanje nekega naroda. Toda ko sem tam pet mesecev snemal film, sem imel občutek, da se sploh ne vozimo skozi preteklost, ampak se nam razkriva veliko bolj iskren in dinamičen pogled na sedanjost. Bili smo v senci širokih avtocest in velikih steklenih stolpnic, daleč od podob, kakršne poznamo iz filmov. Zdelo se je, da smo na robu in da drvimo v pozabo, toda v resnici smo bili v sedanjosti, obkroženi z velikimi težavami in težkimi časi.«
– Robert Kramer
»Nikoli ni bilo scenarija. Robert je deloval po načelu kopičenja, popravljanja, dodajanja. /…/ V tem filmu so pravzaprav trije filmi: fiktiven road movie z glavnim likom Docom, Robertov dokumentarec ter film, ki ga je ustvarila ekipa kot ‘intelektualni kolektiv’.«
– Richard Copans
kritike
»/…/ kar film dejansko pokaže, je ustroj ameriške družbe ob koncu 80. let. Kramer namreč podaja toliko variacij raznorodnih družbenih razmerij, toliko plasti in toliko fragmentov, da na koncu lahko vidimo tisto, česar ni mogoče pojmovati kot obliko, reprezentacijo ali refleksijo realnosti, marveč le kot iskanje načina, da bi bilo v podobah videti, kar se jim vseskozi pravzaprav izmika … Tako se dovrši kramerjevska modifikacija načela sondiranja, v katerem sam spekulum ni ‘brezinteresno mehansko’ sredstvo pogleda, ki teži k predstavljanju resnice, celotne in edine resnice, ampak je zainteresirana instanca, ki namesto da bi realnost skušala zaobseči v njeni (navidezni) koherentnosti, vanjo vseskozi vnaša klice kaosa. /…/ Samo prodiranje v nevralgična območja pa je hkrati dovolj neusmiljeno, da zadaja rane, s katerimi realnost pripravi do tega, da dejansko zakrvavi.«
– Andrej Šprah, Prizorišče odpora, 2010