zgodba
V poznih osemdesetih prejšnjega stoletja je Randy ‘The Ram’ Robinson blestel kot zvezda ameriške profesionalne rokoborbe. Danes, dvajset let pozneje, iz svojega zgaranega, postaranega telesa izžema poslednje atome moči, ko nastopa pred peščicami najbolj zvestih občudovalcev po zanikrnih telovadnicah v predmestju New Jerseyja. Odtujen je od svoje hčerke in osamljen; živi zgolj še za kratke trenutke v ringu, ki pa so le bleda, popačena senca minule slave. Srčni napad ga prisili v pokoj in Randy se znajde pred težavno nalogo premisleka o smotru svojega obstoja. Poskuša se približati hčerki, zaplete se celo v nežen, romantičen odnos z lokalno striptizeto, vendar nič ne more zapolniti strašne praznine v njegovih prsih, ki zeva kot posledica upokojitve. Navzlic strogim navodilom zdravnika in prošenj vseh tistih, ki so mu prišli blizu, se Randy znova poda v ring.
Pretresljiv, natančen in s toplino prežet portret psihično in fizično izmučenega sanjača, ki se zoperstavi vsem, še tako usodnim in silovitim preprekam, da bi znova zaživel svoje sanje.
zanimivosti
Čeravno se Rokoborec navzven kaže kot visokoproračunska, bleščeča hollywoodska produkcija, je šlo dejansko za povsem skromen, neodvisen projekt, ki ga je k življenju obudil šele entuziazem vseh sodelujočih. Mickey Rourke, čigar nastop v Rokoborcu so številni kritiki nemudoma proglasili za življenjsko vlogo, naj bi bojda v filmu nastopil brez honorarja. Za življenjsko lahko vlogo razumemo tudi v smislu, da se je Rourke še pred začetkom svoje filmske kariere preživljal v ringu, kot boksar, v ring pa se je nato pogosto tudi vračal. Brezplačno naj bi naslovno pesem za film napisal tudi Bruce Springsteen, svoj legendarni komad Sweet Child O’Mine pa je filmu zastonj odstopil tudi Axl Rose.
iz prve roke
»Nihče še ni posnel resnega filma o rokoborbi in vedno sem se spraševal, zakaj je temu tako. Mislim, da večina ljudi profesionalne ameriške rokoborbe preprosto ne jemlje resno. Zdi se jim smešna, tudi neumna. Bolj pa, ko sem se začel sam spuščati v svet rokoborbe in ga preučevati, bolj sem odkrival, za kako kompleksen in tragičen svet gre v resnici. Stopnja smrtnosti v tej igri je preprosto vrtoglava. In dejstvo, da fenomen ni preučen, je res nenavadno. Sploh glede na to, da je rokoborba tako priljubljena. Gre za eno najbolj priljubljenih oblik zabave v Ameriki, ki pa je še nihče ni podrobneje preštudiral.«
Darren Aronofsky
portret režiserja
Darren Aronofsky se rodi leta 1969 rodi v newyorškem Brooklynu in tam tudi odraste. Na filmsko prizorišče vstopi sunkovito. Celovečerni prvenec Pi (1998) mu na prestižnem festivalu ameriškega neodvisnega filma v Sundanceu prinese nagrado režije ter hipoma obvelja za kult. Za še bolj kultnega je proglašen tudi njegov drugi celovečerec Rekviem za sanje (Requiem for a Dream, 1999), vizualno hipnotična, frenetična in šokantna upodobitev najrazličnejših vrst odvisnosti. Po sorodno ekstravagantni znanstvenofantastični romanci Fontana življenja (The Fountain, 2006), ki kritiško povsem pogori, ignorirajo pa jo tudi gledalci, preseneti z Rokoborcem, vizualno umirjeno, povsem realistično in neobičajno pretresljivo dramo, ki mu zasluženo prinese zmago na prestižnem beneškem festivalu.
kritike
»Mickey Rourke, prisoten v prav vsakem prizoru, če ne celo v vsakem posnetku, navdušuje z izjemnim fizičnim nastopom, za katerega se zdi, da predstavlja jedro in esenco filma. Film se ponaša z načrtno surovim, mračnjaškim videzom; kot bi ga posnela brata Dardenne.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Najbolj fascinanten element Rokoborca je izobilje podrobnosti iz ozadja rokoborske prakse. Aronofsky je v tem nenavadno spreten, pa čeprav ni še nikoli posnel niti približno podobnega filma. V snegu in plundri New Jerseyja se Randy in njegovi nasprotniki spoprijemajo po zanikrnih klubskih sobah in šolskih telovadnicah; niso izbirčni glede garderob; krpajo svoje poškodovane telesne dele, se med seboj vzpodbujajo in vnaprej dogovarjajo o poteku dvobojev. Izvemo vse o tem, kako se pripravijo do krvavitve in kako načrtujejo nasilna ‘presenečenja’ v poteku spopada. In potem se odpravijo pred publiko in igrajo.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
_______________________________________________________
ROKOBOREC
Počeno
srce stopica
na poti stare slave
odrti robovi
pomešani
v votlino upanja
razklano telo
pluje v steklovino
hrepenenja
nisem slutil
da je v mrtvih
očeh lahko
bolečina
minevanja
tako velika..
Igor Bizjan