zgodba
Pariz leta 1880. Štiridesetletni Auguste Rodin končno prejme svoje prvo državno naročilo. Nastajati začnejo Vrata pekla, sestavljena iz figur, med katerimi so tudi kiparjeva danes najslavnejša dela, kot sta Poljub in Mislec. Rodin je v dolgoletni zvezi z Rose, ko sreča mlado Camille Claudel. Umetnikova najbolj nadarjena učenka kmalu postane njegova pomočnica in nato ljubica. Sledi desetletje strasti, pa tudi vzajemnega spoštovanja in podpore. Ko se nazadnje razideta, Rodin zagnano nadaljuje z delom. S svojimi senzualnimi skulpturami sproža tako ogorčenje kot navdušenje. Njegovega Balzaca, ki so ga v času umetnikovega življenja zavračali, danes mnogi označujejo za pomemben mejnik v modernem kiparstvu.
Francoski auteur Jacques Doillon nam v igranem celovečercu, nastalem ob stoletnici umetnikove smrti v sodelovanju z Rodinovim muzejem v Parizu, pokaže umetnika pri delu.
iz prve roke
»Ko je v kinematografe prišel moj prejšnji film, Mes séances de lutte, sta me poklicala dva producenta dokumentarcev in mi rekla, da ju je spominjal na Rodina. /…/ Predlagala sta mi, da ob stoletnici kiparjeve smrti o njem posnamem film. /…/ Med pisanjem scenarija pa sem ugotovil, da me snemanje dokumentarca ne zanima /…/ in da potrebujem igralce. Zato sem zavrnil ponudbo in nadaljeval z igranim filmom. /…/ Filmi se osredotočajo na obraze in besede, telesa pa v njih običajno ne izražajo veliko; pogosto se mi zdijo nekako mrtva. Sam sem vedno želel, da bi govorila tudi telesa mojih igralcev. /…/ Tu pa se že približujemo Rodinu: njegova telesa sporočajo ogromno, zato nisem bil preveč presenečen, ko so za snemanje dokumentarca o njem izbrali ravno mene.«
– Jacques Doillon
portret avtorja
Jacques Doillon (letnik 1944, rojen v Parizu) že vse od začetka sedemdesetih velja za enega najbolj samosvojih in nepredvidljivih francoskih režiserjev. Zunaj meja domovine ostaja relativno neznan, kar gre pripisati predvsem njegovi uporniški naravi ter raznolikosti številnih filmov, ki jih je posnel. Zato nikoli niso zares uspeli poskusi, da bi Doillona umestili med predstavnike francoske postnovovalovske generacije, kamor denimo sodijo njegovi sodobniki Philippe Garrel, Jean Eustache in Maurice Pialat. Zdi se, da njegove filme družijo zgolj odlično vodenje igralcev, razbrzdana intenzivnost čustvovanja ter fiksacija na močne, neobičajne ženske like. Tako Doillon velja za avtorja, ki je naredil zvezde iz igralk, kot so Sandrine Bonnaire, Charlotte Gainsbourg in Juliette Binoche, nekatere od svojih najbolj nepozabnih vlog pa so z njim ustvarile tudi Jane Birkin, Maruschka Detmers, Jeanne Moreau, Isabelle Huppert in Béatrice Dalle. Med njegovimi največjimi oboževalci in zagovorniki doma je bil Serge Daney, o Doillonu pa je pisal že François Truffaut: »Njegovi filmi dajejo vtis kar najvišje možne stopnje avtentičnosti v igralstvu.« Na slovenskih platnih smo si lahko med drugim ogledali režiserjeve filme Mali kriminalec (Le petit criminel, 1990), Mladi Werther (Le jeune Werther, 1993), Prvi, ki pride mimo (Le premier venu, 2008) in Poroka v troje (Le mariage à trois, 2010).
kritike
»‘Hierarhija materialov je sledeča: zlato, potem bron, kamen, les in nazadnje glina. Ampak jaz sem to hierarhijo obrnil na glavo. Glina je zame na prvem mestu.‘ Z Rodinom /…/ se je veteran Jacques Doillon jasno osredotočil na tesno vez med umetnikom in njegovim delom, besede slavnega kiparja pa bi zlahka pripisali tudi režiserju. Namesto da bi se velikana, kakršen je Rodin, lotil skozi okamenelo biografijo, je Doillon namreč izbral gibanje; življenje, prežeto z umetnostjo, za katero se ves čas zdi, da se bo izmuznila; meso in glino, ki se neprestano izmikata, saj imata povsem svoje življenje, ki ga lahko umetnik – kot nekakšna ptica roparica – zgolj poskuša ujeti v letu. /…/ Čeprav nam v zgodbi, ki se neopazno razteza čez več kot dve desetletji, pot križajo Victor Hugo, Claude Monet, Octave Mirbeau, Paul Cézanne in Rainer Maria Rilke, je ves čas jasno, da so ti za Doillona zgolj preproste zgodovinske evokacije, ki mu pomagajo ustvariti tisto, kar leži v srcu filma: vznemirljivost objema, omotico, strast, agonijo in smrt, pa tudi tisti večni prometejski trud, da bi utelesili božansko moč na zemlji in moč narave v človeku.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Rodin ni zgolj biografija in vsekakor ne zahteva znanja o kiparjevem delu, da bi nas osvojil. Pravzaprav je najboljši takrat, ko opusti zgodovinske podrobnosti in deluje kot film o umetniku in njegovi umetnosti /…/ Doillonov filmski izraz se izvrstno ujema z Rodinovo strastnostjo – kot biografija o glasbeniku, ki bi spominjala na eno njegovih pesmi. /…/ Z Doillonovimi osupljivimi kompozicijami se umetnosti kiparstva in filma zlijeta v eno. /…/ Rodin ne navduši le zaradi zgodbe o resnični osebnosti, ampak tudi zaradi Doillonovega kaotičnega, nepretencioznega pristopa k scenariju ter čudovitih podob, ki jih oblikuje kot režiser. Pa tudi zaradi načina, kako Lindon upodobi neusahljivo željo po ustvarjanju lepote. Rodin tiho kljubuje biografskim konvencijam, ko pokaže, da velika biografija ne potrebuje velikega junaka, ampak predvsem vizijo in brezmejno strast.«
– Nick Allen, RogerEbert.com
»Če bi bil Doillonov film Rodinova skulptura, zagotovo ne bi bil Spomenik Balzacu: ne sega namreč k veličini niti noče ustvariti lika, ki bi bil večji od svojega modela. Če bi bil Rodin Rodinova skulptura, bi bil nekaj skromnejšega, bolj diskretnega in manjšega, na primer La Femme cambrée.«
– Nicolas Azalbert, Cahiers du Cinéma
»Večina filmov o umetnikih se drži na spoštljivi razdalji od umetnosti in se raje osredotoča na trpljenja polno življenje. V Rodinu pa gre predvsem za delo: filma, ki bi se ustvarjalnemu procesu posvečal z enako obsesivno pozornostjo, kot jo nameni umetnikovemu viharnemu življenju, ni bilo, že vse odkar je Jacques Rivette posnel sijajno Lepo norico (La belle noiseuse, 1991).«
– Ella Taylor, NPR
»Rodin je osvežujoče presenečenje. Film pripoveduje o življenju ikoničnega francoskega kiparja Augusta Rodina skozi serijo vinjet, ki sugestivno stojijo same zase, hkrati pa skupaj naslikajo Rodina kot človeka in umetnika.«
– Chuck Bowen, Slant