zgodba
Fellinijev poklon mestu, ki ga je sam poimenoval »najčudovitejša filmska kulisa na svetu«, je mozaik vinjet, v katerih se režiserjevi intimni spomini (otroštvo v provinci, prihod na postajo Termini, bivanje v hrupnem penzionu, prvi obisk bordela …) prepletajo z impresionističnimi prizori iz sodobnosti (snemanje filma o Rimu, prometni kaos pred Kolosejem, odkritje fresk v tunelu podzemne železnice, ekstravagantna »cerkvena modna revija« …). Na rimskih ulicah poleg Fellinija in drugih na velikem platnu zadnjič uzremo ikono italijanskega filma Anno Magnani.
Film brez tradicionalne pripovedne niti, ki svobodno spaja psevdo-dokumentarec z izbruhi prekipevajoče fantazije, so po premieri v Cannesu leta 1972 številni sprejeli z nerazumevanjem, a je sčasoma postal eno najbolj cenjenih režiserjevih del med intelektualci in umetniki.
iz prve roke
»Ko sem bil otrok, sem hotel potovati in videti svet. Potem pa sem našel Rim – in našel sem svoj svet. /…/ Kaj je Rim? /…/ Rim je mati, in sicer idealna mati, ker je brezbrižna. To je mati, ki ima preveč otrok, zato se ti ne more posvetiti, ničesar ne zahteva od tebe, ničesar ne pričakuje. Ko prideš, te sprejme, ko greš, te pusti oditi, kot Kafkovo sodišče. /…/ S svojim plodnim trebuhom in materinskim vidikom se izogne nevrozam, a hkrati zavira razvoj, pravo zrelost. V Rimu ni nevrotikov, a tudi ne odraslih. To je mesto lenih, skeptičnih, neotesanih otrok. /…/ Zamislil sem si Rim, kot da bi ga preučeval tujec, mesto, ki je hkrati blizu in daleč, kot kakšen planet. Iz tega se je – skoraj ne da bi se zavedal – sčasoma razvila ideja za film.«
– Federico Fellini
kritike
»Fellini /…/ gradi pripoved, katere protagonist ni en sam lik, pač pa celo mesto. Režiserjeva edina potegavščina je, da to mesto ni Rim, ampak Fellini sam, zamaskiran v opeke, malto in ruševine. Fellini, razpet med telo in duha, med svojo mladost in veličino; Fellini z darom ustvarjati filme, v katerih je vse jasno in nič preprosto. To so dileme, s katerimi se je soočal lik v Osem in pol, ko ni mogel najti smisla v svojem življenju, in to so dileme, s katerimi se vsi soočamo vsak dan, ni tako?«
– Roger Ebert, 1972
»Kot drugi Fellinijevi filmi, ki so bili zaradi zavračanja modnih smernic na začetku tako pogosto narobe razumljeni, je tudi Rim izjemna učna ura, ki nas uči, da moramo biti pri gledanju resničnosti drzni in brez zadržkov, da se moramo prepustiti fantaziji in ponosno uživati svobodo.«
– Tullio Kezich, Federico, 2002
»Fellinijev Rim – poganski, papističen, radosten, sijoč, pod površjem pa tudi skrivnosten – me je očaral.«
– Paul Delvaux, 1986
»Rim je Fellinijev najbogatejši, najspektakularnejši in vizualno najbolj domiseln film. In prav zahvaljujoč (v studiu poustvarjeni) viziji lastnega sveta, ki je v svojem bistvu slikovna, Fellini doseže neverjetno pestrost tonov ter se lahkotno (in brez prehodov) giblje od nostalgije k satiri, od surovosti k liričnosti ali bizarnosti.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire du cinéma: les films, 1992
»Rim po mojem mnenju ni veliko delo, kakršni sta Sladko življenje (La dolce vita) in Osem in pol (8 ½), a je med vsemi filmskimi portreti Rima, tega neizčrpnega vira spominov in fantazij, eden najbogatejših, celo najzabavnejših. Nedvomno gre namreč za film, v katerem se avtorjeva osebnost – v dobrem in slabem – izrazi najbolj silovito; delo, ki razkriva neskončno domiselnost režiserja v večnem samoiskanju. To ni Rim iz zgodovinskih knjig ali turističnih brošur, ali – še slabše – iz romanističnih študij; še manj kruti Pasolinijev ali mračni Moraviev Rim. To je Rim umetnika, ki je kljub uspešni karieri ostal Moraldo iz Postopačev (I vitelloni) in zdaj skuša – v neskončnih pomenkih s prijatelji v kavarni, med obujanjem duhov in vdajanjem spominom – začrtati poteze enega najbolj enigmatičnih mest v zgodovini, ves čas zavedajoč se njegove neulovljivosti in skrivnostnosti.«
– Giovanni Grazzini, Gli anni settanta in cento film, 1976
Projekcija je bila v 2020 del niza mednarodnih dogodkov Fellini 100, ki jih je ob stoletnici režiserjevega rojstva promovira Italijansko ministrstvo za kulturo. V sodelovanju s Slovensko kinoteko in CSC-Cineteca Nazionale. S pomočjo Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji.