Man Ray je svoj prvi film Le retour à la raison, dolg dve minuti in 51 sekund, posnel dan preden je bil 6. julija 1923 prvič predstavljen v okviru dadaističnega dogodka Le Cœur à barbe v Parizu. Ob stoletnici nastanka sta Jim Jarmusch in Carter Logan, ustanovna člana zasedbe Sqürl, za omenjeni film in še tri druga dela ameriškega umetnika ustvarila improvizirano glasbeno spremljavo. Restavrirani filmi, združeni v 70-minutnem programu z naslovom Vrnitev k razumu, so bili letos premierno prikazani v sekciji Canske klasike.
iz prve roke
»Ko sem dobil zvitek s stotimi čevlji filma, sem šel v svojo temnico, razrezal material na kratke dele in jih pritrdil na delovno mizo. Nekatere trakove sem posul s soljo in poprom, kot kakšen kuhar, ki pripravlja pečenko, na druge pa sem naključno vrgel žeblje in risalne žebljičke; nato sem za sekundo ali dve prižgal belo luč, kot sem delal že pri svojih rayografijah. Film sem previdno dvignil z mize, otresel prah z njega in ga razvil v razvijalnih dozah. Naslednje jutro, ko se je posušil, sem pregledal svoje delo; sol, žeblji in risalni žebljički so bili brezhibno reproducirani; beli na črni podlagi kot pri rentgenskih posnetkih, a brez ločitve na zaporedne kadre, kakršno poznamo pri kinematografskih filmih. Nisem pa si predstavljal, kako bo to delovalo na platnu. Poleg tega nisem vedel ničesar o spajanju filmskega traku s cementnim lepilom, zato sem trakove preprosto zlepil skupaj in – da bi podaljšal projekcijo – dodal nekaj posnetkov, ki sem jih naredil s kamero. Celota ne bi trajala dlje kot približno tri minute.«
– Man Ray
»Zelo sva ponosna, da sva lahko spremljevalna skupina Mana Raya. Mislim, da skušava ustvariti nekakšno ekstatično stanje, kar je počel tudi Man Ray. Kraj, ki obstaja v majhnem prostoru med zavednim in nezavednim, med sanjami in budnostjo, med resničnostjo in nadrealističnim svetom. /…/ Upam, da bi bila najina glasba Manu Rayu všeč. /…/ Pred približno petnajstimi leti sem se pogovarjal s hčerko svojega prijatelja Jeana Labadieja iz podjetja Le Pacte, ki mi je pomagal financirati filme. Imela je kakšnih petnajst let, bila je cinefilka, jaz pa imam zelo rad najstnike. Od njih dobim veliko informacij in navdiha. Povedal sem ji, da bi rad posnel živo glasbo za nemi film, in rekla je: ‘Kaj pa imaš v mislih?’ Odvrnil sem: ‘No, všeč mi je Renoirjev film Hči vode (La Fille de l’eau, 1925). Res je čudovit, ampak ni ravno tisto, kar sem si predstavljal.’ In ona je rekla: ‘Filme Mana Raya bi moral spremljati, Jim.’ Videl sem le dva od štirih. Pomislil sem: seveda, filmi Mana Raya. In tako sem preprosto sledil nasvetu Alice Labadie, najstnice, čeprav mislim, da mora biti zdaj stara okoli trideset let. Vse skupaj je bila torej njena ideja. Vendar sem Mana Raya poznal že prej. Ko sem bil najstnik, sem odkril dadaizem in nadrealizem, ki sta mi odprla ves svet. Istočasno ali malo pozneje sem odkril psihedelične droge. Med obojim je bila povezava, ki je vključevala spremenjeno zavest. Midva zdaj sicer ne uporabljava drog, vendar je najina glasba nekako psihedelična ali psilocibinska. In mislim, da se to lepo ujema s temi filmi. /…/ Vrnitev k razumu je naslov, ki ga je izbrala Marieke [Tricoire, producentka]. Jaz bi izbral Belle Étoile d’Ivresse. Seveda pa je naslov Vrnitev k razumu ironičen. /…/ Povedati skuša, da je svet zafuran, zato se odpovejmo razumu. Razum, o katerem govori, je nebrzdana domišljija. Marieke je naslov všeč zaradi stanja današnjega sveta, ampak film je bil narejen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, po prvi svetovni vojni [smeh]. Gre za nekakšen ironičen komentar …«
– Jim Jarmusch
kritike
»Četverica kratkih filmov nastavlja izkrivljeno ogledalo človeški seksualnosti, medtem ko Jarmuscheva in Loganova skrivnostna glasba ovija freudovsko sanjsko pokrajino – in čeprav vas bo morda zamikalo, da bi si pred ogledom privoščili odmerek LSD-ja ali pa kakšno čarobno gobico, Jarmusch pravi, da to ni potrebno, saj skuša preplet zvoka in slike ustvariti enak učinek.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire