zgodba
Luciano je tipičen neapeljski prodajalec rib – rojen igralec, ki nikoli ne zamudi priložnosti za nastop pred svojimi strankami in številnimi sorodniki. Nekega dne ga družina pregovori, naj se preizkusi v resničnostnem šovu Big Brother. Luciano sprejme izziv in se odpravi na avdicijo v Cinecittà. A bolj ko sanjari o svoji skorajšnji slavi, bolj izkrivljeno postaja njegovo dojemanje resničnosti.
Satirična fellinijevska pravljica o fantazmagoričnih učinkih resničnostne televizije na običajnega človeka, umeščena v postberlusconijevsko Italijo, je režiserju Gomore Matteu Garroneju prinesla drugo nagrado žirije v Cannesu.
zanimivosti
Glavni igralec Aniello Arena je začel kariero v gledališki skupini zapora Volterra, kjer še vedno prestaja 20-letno zaporno kazen. Za sodelovanje pri Resničnosti, ki je njegova prva filmska vloga, so mu dovolili dnevne izhode.
iz prve roke
»Po Gomori sem hotel narediti drugačen film; spremeniti sem želel ton, zato sem se odločil, da poskusim s komedijo. Resničnost je nastala iz preproste, resnične zgodbe, ki smo jo preoblikovali, da bi ustvarili komentar o sodobni družbi. /…/ Gre za film o dojemanju resničnosti, zgodbo o človeku, ki zapusti resničnost in vstopi v izmišljen svet. Protagonist filma Luciano se mi je vedno zdel kot sodobni Ostržek, poln otroške nedolžnosti in naivnosti. Snemal sem ga, kot bi mu sledil pri fantastični dogodivščini. Neprestano sem lovil tisto krhko ravnovesje med sanjami in resničnostjo ter iskal – tudi v figurativnem smislu – nekakšno pravljično razsežnost, nekakšen magični realizem. /…/ Na to pustolovščino sem se podal, da bi ponovno odkril užitek v ustvarjanju filma in da bi se zabaval.«
– Matteo Garrone, režiser in soscenarist
portret avtorja
Matteo Garrone (1968, Rim) je po zaključenem Umetniškem liceju delal kot asistent kamere, nato pa se je posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na Morettijevem festivalu Sacher. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so nagrajevani filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Svoj največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki mu je med drugim prinesla prvo veliko nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo ter nominacijo za zlati globus. Večino Garronejevih celovečercev smo si lahko ogledali v sklopu retrospektive na zadnjem LIFFu.
kritike
»/…/ sijajna epsko fellinijevska farsa o sleherniku in njegovem snu postati televizijski zabavljač. Pravljica o norem kolektivnem teku za četrt ure slave, o krhkosti medsebojnih človeških odnosov, o spektaklu kot materialni rekonstrukciji neke religijske iluzije.«
– Jože Dolmark
»Tako kot številne člane žirije je tudi mene prepričala mešanica humorja in drame, interpretacija glavnega igralca ter igralke, ki nastopi v vlogi njegove žene, velika naklonjenost, ki jo režiser izkaže svojim igralcem, njegova sposobnost, da oživi tradicijo commedie all’italiana … Film ni bil brez pasti; lahko bi bil pokroviteljski, pa ni, lahko bi bil žaljiv, pa ni. V prvi vrsti ga odlikuje velika humanost pri podajanju zgodbe /…/. Na misel so mi prišle besede Eduarda De Filippa: ‘Kdor išče slog, najde smrt, kdor išče življenje, najde slog.’«
– Nanni Moretti, predsednik žirije festivala v Cannesu
»Novi film Mattea Garroneja je črna tragikomična satira, ki vse od svojega bravuroznega desetminutnega uvoda predstavlja radikalno in osvežujoče nasprotje njegovemu prejšnjemu delu, znameniti Gomori. /…/ V Resničnosti, v kateri najdemo odmeve tako Trumanovega showa (The Truman Show) kot Revnega milijonarja (Slumdog Millionaire), vlada skoraj pravljično vzdušje, a s težo nočne more – predvsem ko neprizanesljivo opisuje potrošniški milje sodobne Italije in vsakdanjo stvarnost neapeljskega spodnjega razreda.«
– Adrian Wootton, Filmski festival BFI v Londonu
»Po poučni analizi vsesplošno skorumpirane sodobne Italije v izredno cenjeni Gomori, v kateri razkriva Camorro, se Matteo Garrone vrača s še enim kritičnim pogledom na sodobni Neapelj. Tokrat se osredotoča na neko drugo institucijo, nič manj zahrbtno, kot so nevidna kriminalna združenja, ki so preplavila tako velik del Italije: televizijo. V tej postberlusconijevski zgodbi o običajnem človeku, obsedenem z izmuzljivo prikaznijo slave, Garrone svoj brezkompromisni pogled uperi v uničujočo moč medija, ki je v zadnjih letih spremenil Italijo.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Preden se je tista grozo zbujajoča beseda ‘fellinijevski’ sprevrgla v utrujen popkulturni označevalec za klovne, pritlikavce, joškate italijanske boginje plodnosti ter povzročila vsesplošno in utrujajočo mrzlico cirkuškega nadrealizma, je bila termin – in filmska estetika –, ki je nekaj pomenil in ki je znal pričarati norost vsakdanjega življenja sodobnega človeka. Resničnost /…/ je eden redkih filmov, ki se mu po žilah pretaka nekaj tiste stare, klasične Fellinijeve norosti. /…/ Garronejeva drzna domislica je, da se Luciano tej warholovski mrtvi coni ne želi pridružiti zaradi bogastva ali slave. Prestopiti želi na Drugo stran, v prostor, ki je bolj resničen od resničnosti. To je v vsakem pogledu Onostranstvo.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»Korenito preoblikovanje družbenih sistemov in konvencij kot posledica televizije /…/ je izredno zanimiva tema za realista, kakršen je italijanski filmski ustvarjalec Matteo Garrone, ki je predstave o klasičnem neorealizmu lastnoročno prikrojil sodobnim razmeram. /…/ Resničnost ponuja videnje televizije, ki je na domiseln način italijansko in katoliško. Garrone vključuje prizore, ki zavestno citirajo filme iz zgodnjega neorealizma, kakršna je Viscontijeva Najlepša (Bellissima) /…/. A tisto, kar Garroneja tu veliko bolj zanima, je teatralni in zasebni vidik.«
– Robert Koehler, Film Comment
»Sam je del resničnosti, toda do nje nima več dostopa, ker je resničnost le še skupek kamer, studiev, setov in scenografije, le še aparat za nadzorovanje resničnosti, le š orodje za nadzorovanje razrednega boja – boja med nevidnimi gospodarji in vidnimi hlapci, naturščiki kapitalizma, veselimi, da imajo publiko. Bolj ko so vidni, bolj so nemočni – in bolj ko so nemočni, bolj verjamejo, da so za svojo revščino, brezposelnost in deklasiranost sami krivi ter da sta nadzorovanje in status quo le del božjega načrta.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Prav prepad med videzom in resničnostjo je tisto, kar najbolj zaznamuje Garronejevo satirično vizijo sodobne družbe. /.. /In čeprav je film do grla potopljen v sočno neapeljsko okolje, se ne pustite preslepiti: ne gre le za satiro na Italijo v času berlusconijevske vladavine kiča in praznine, temveč za kritičen pogled na celotno zahodno družbo – družbo spektakla in bežanja v umetne svetove, kjer smo lahko vsi lepi, bogati in večno mladi.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Na tej točki lahko Garronejevo Resničnost razumemo kot delo špekulativne fikcije, nedaleč od denimo izvrstne britanske serije Dead Set, v kateri zombijevska apokalipsa opustoši ves svet, razen blaženo nevednih stanovalcev hiše Big Brother. Z eno razliko. Resničnost temelji na resničnih dogodkih, tako da ne gre za opozorilno družbeno kritiko, ampak za prikaz stanja. In to je bolj zastrašujoče kakor prejšnja režiserjeva uspešnica Gomora, naturalistični pogled v neapeljski svet organiziranega kriminala. Svoje seveda naredita tudi karizma, ki kar seva iz glavnega igralca, in odlično posnet film.«
– Igor Harb, Vikend
»Film Resničnost je skoraj ultimativni prikaz paronoje malomeščanstva – obsesije z biti viden tako, kot si želiš biti viden. Skoraj – ker bi s« lahko na skoraj popolno gradnjo navezala še ena nit, namreč gledanje interneta in obenem biti opazovan z druge strani interneta. A vseeno je to izredno bogata, polno freska filma, v kateri skoraj vsaka slika, vsaka vrstica dialoga, izrisuje ter zrcali resničnost v vsej nezaobjemljivosti.«
– Peter Zupanc, TV okno, Primorske novice