zgodba
Fabienne je velika zvezda francoskega filma. Da bi skupaj proslavili izid njene avtobiografije, iz New Yorka prispe igralkina hči Lumir z možem in hčerko. A ko se izkaže, da je v knjigi z naslovom Resnica več laži kot resnice, privrejo na dan spomini in dolgo zamolčana čustva.
Prvi film Hirokaza Koreede (Tatiči), posnet zunaj Japonske, je iskriva in igriva refleksija o razmerju med materjo in hčerko, v kateri prvič skupaj zaigrata legendarni Catherine Deneuve in Juliette Binoche.
iz prve roke
»Na čem je zgrajena družina? Na resnici ali lažeh? In kaj je bolje: kruta resnica ali prijazna laž? To so vprašanja, ki sem si jih zastavljal med ustvarjanjem Resnice. Upam, da bo film gledalcem ponudil priložnost za iskanje lastnih odgovorov. /…/ Hotel sem, da film ne bi bil samo resen, ampak tudi lahkoten; da bi se v njem prepletali drama in komedija, tako kot v resničnem življenju. Upam, da kemija med igralci in razigrani pogled otroka uspeta ustvariti pravo razpoloženje.«
– Hirokazu Koreeda
portret avtorja
Hirokazu Koreeda (Tokio, 1962) slovi kot mojster sodobne japonske družinske drame ter avtor filmov prepoznavnega lahkotno komičnega sloga, s katerim gledalcu podaja zgodbe nevsiljive intimnosti in subtilnega humanizma. S celovečernim igranim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari, 1995), zadržano dramo o vdovi, ki se uči ljubiti svojega drugega moža, je v tekmovalnem programu beneškega festivala osvojil nagrado zlata osella. Mednarodno prepoznavnost mu je prinesel drugi igrani film Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadna zgodba, postavljena v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. Film Razdalja (Distance) se je leta 2001 uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Yûya Yagira, protagonist filma Nihče ne ve (Dare mo shiranai), pa je tam tri leta kasneje kot najmlajši v zgodovini festivala prejel lovoriko za najboljšega igralca. S Hano (Hana yori mo naho, 2006) se je Koreeda prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Sledili sta družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) in nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Za ganljivo pripoved o dveh ločenih bratih Želim si (Kiseki, 2011) je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v San Sebastiánu. Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru) pa mu je leta 2013 prinesel nagrado žirije v Cannesu ter z vrsto nagrad občinstva postal režiserjeva največja uspešnica dotlej. Film smo si lahko ogledali tudi na LIFFu, kjer sta bila v zadnjih letih predvajana še Sestrica (Umimachi Diary, 2014) in Po nevihti (Umi yori mo mada fukaku, 2016). V Kinodvorovem rednem programu smo nazadnje predvajali Koreedov film Tatiči (Manbiki kazoku, 2018), ki je prejel cansko zlato palmo in nominacijo za oskarja, v sklopu Zgodnje ptice pa smo si lahko ogledali tudi režiserjev prvi izlet v žanr kriminalke Tretji umor (Sandome no satsujin, 2017).
kritike
»/…/ duhovita meta-dramedija o fikciji, resničnosti in samomitologizaciji; portret čudovito nemogoče ženske; občudujoč poklon umetnosti igre; priložnost za izjemen pozni nastop, ki okrona eno najsijajnejših francoskih igralskih karier; ter tako rekoč zadnji film, ki bi ga pričakovali od priljubljenega japonskega režiserja – posebno po njegovih s cansko zlato palmo ovenčanih Tatičih. /…/ Potenciala za melodramo seveda ne manjka, a kljub zavajajoče grandioznemu naslovu pri Resnici ne gre za velika in mučna razkritja. Namesto tega se pred nami nanizajo mali trenutki, pogosto zelo smešni, včasih malce žalostni, vedno pa zakoreninjeni v resničnosti teh ostro začrtanih, edinstvenih likov, od katerih vsak dobi vsaj en prizor, ki ga potegne iz orjaške Fabiennine sence. /…/ V vsaki trpki izmenjavi besed, v vsaki gospodovalni gesti – še posebej pa v trenutkih, ko se v fasadi za hipec pokažejo razpoke – Catherine Deneuve razkrije vznemirljivo sled krhkosti pod Fabienninim strah zbujajočim samonadzorom. Odgovor na zadrego, v kateri predalček umestiti Resnico, je zato morda preprost: to je film Catherine Deneuve. Pravzaprav film, ki si ga je vedno zaslužila, a je morala nanj zaradi nekega čudnega razloga čakati do zdaj – dokler ga ni zanjo končno napisal z zlato palmo nagrajeni režiser grenko-sladkih dram o starši in otrocih.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Če so Koreedovi Tatiči govorili o zavrženih ljudeh, ki se najdejo, da bi sestavili družino, je Resnica morda ravno nasprotno: zgodba o ljudeh iste krvi, ki morajo ugotoviti, kako odpustiti drug drugemu – ali pa drug drugega vsaj razumeti. Režiserju celo v drugem jeziku in na drugi celini znova uspe ujeti kompleksnost človeškega bivanja.«
– Alonso Duralde, The Wrap
»To je nedvomno, morda neizogibno, eden največjih nastopov Catherine Deneuve. Mogočno persono, ki jo igralka redno posoja drugim režiserjem, Koreeda spremeni v nekaj bolj kompleksnega, tragičnega, a hkrati kljubovalnega.«
– Kevin Maher, The Times
»Zgodba bi lahko zbujala vtis, da režiser tvega zdrs v francoske klišeje, a Koreeda jih povozi s smislom za humor in nežnostjo, ki sta čisto njegovi. /…/ Film je pravi užitek: priložnost, da uživamo v odlični predstavi Catherine Deneuve ter se pridružimo režiserjevemu raziskovanju skrivnosti in laži, ki jih pripovedujemo sami sebi in svojim najbližjim. V tem smislu jabolko – ali pa češnja – ne pade daleč od Koreedovega prejšnjega filma, z zlato palmo nagrajenih Tatičev.«
– Elisabet Cabeza, Sight & Sound
»Koreeda, avtor filmov, kakršna sta Še vedno združeni in Po nevihti, v tej inteligentni in rahločutni mali drami spet raziskuje svoje običajne obsesije ter ponudi še en pronicljiv pogled v skriti ustroj sodobne družine. /…/ Režiser razume, da je družina živa stvar, ve pa tudi, kako nevarno je lahko vse staviti na spomin, ki noče dati prostora novemu. Lumir nazadnje vpraša Fabienne: ›Imaš rada sebe ali imaš rada film?‹ Fabienne odgovori: ›Rada imam filme, v katerih igram.‹ V filmu, polnem laži, je to trenutek, ki deluje bolj resnično od česarkoli, kar je Koreeda kdaj naredil.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Hirokazu Kore-eda, japonski auteur, ki je vse svoje prejšnje filme posnel na Japonskem (Tatiči, Nihče ne ve, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica, Po nevihti, Tretji umor itd.), je Resnico posnel v Franciji – in uspel. Hočem reči: uspelo mu je posneti popolni francoski film. Ne, to ni film, ob katerem bi vzkliknili, ‘ah, tipični Kore-edov filmi’, temveč film, ob katerem vzdihnete, ‘oh, tipični francoski film!’. V dobrem in zlu. Catherine Deneuve in Juliette Binoche igrata mater in hčer, zato pričakujte emocionalni prestiž, grenkosladko comedie dramatique, malo nočno glasbo in gladke, sočne, bujne, burne, tekoče, ne pretirano kontroverzne duele /…/. Francoski filmi nas skušajo prepričati, da najbolj na svetu trpijo tisti, ki imajo vse – in Resnica je tak film. Film o katarzičnem trpljenju, bolečinah, solzah, skrivnostih in nežnostih privilegiranega, elokventnega, izumetničenega, svetovljanskega »razvedrilnega« razreda, ki uživa v lahkotnih meta-situacijah, filmih v filmu, brisanju meje med fikcijo in resničnostjo in bergmanski zlobi. Boljšega »tipičnega francoskega filma« zlepa ne boste videli.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina