zgodba
Poletje ob Baltskem morju. Vroče je in že več tednov ni deževalo. Pisatelj Leon je s prijateljem Felixom namenjen v počitniško hišo sredi gozda, da bi tam v miru končal svoj roman. Toda ob prihodu mladeniča ugotovita, da ne bosta sama: v kuhinji brni pralni stroj, na mizi so napol prazni kozarci za vino, po tleh pa ženska oblačila. V okoliških gozdovih medtem divja požar …
iz prve roke
»Pred nekaj leti sem bil zaradi covida za več tednov priklenjen na posteljo. /…/ Gledal sem Rohmerjeve filme in začel razmišljati: v Nemčiji nimamo žanra ‘poletnega filma’, kakršnega poznajo Američani in Francozi. V Franciji se ti filmi običajno vrtijo okoli dveh mesecev, ko ljudje preživljajo počitnice v gorah ali na plažah. Opazujemo mešanico vseh slojev, mlade na pragu odraslosti, ki odkrivajo sami sebe in izkušajo ljubezen, spolnost, srčne bolečine, izdajstvo. /…/ Francozi temu pravijo education sentimentale. To je nekaj, česar se v odrasli dobi spominjamo kot brazgotine, kot nečesa, kar nas je prizadelo in nam razkrilo nekaj o svetu. /…/ V ameriških poletnih filmih gre običajno za spomin na nekaj, kar se je zgodilo, a to lahko vidiš in čutiš zdaj, v tem trenutku. To je skupno vsem poletnim filmom: dogajajo se v sedanjosti, hkrati pa gre za spomin na nekaj, kar si zamudil, na napako, ki si jo storil. Morda tisti trenutek, ko bi lahko poljubil dekle, a si izpustil priložnost. Trideset let pozneje – ko boš ležal v postelji s covidom – boš vedel, da je bila to napaka tvojega življenja. /…/ Najpomembnejši navdih za Rdeče nebo je bil film Ljudje v nedeljo (Menschen am Sonntag), ki sta ga leta 1930 po zgodbi Billyja Wilderja posnela Robert Siodmak in Edgar G. Ulmer. /…/ Film govori o poletju in mladih, posnetki so jasni in sveži, prav tako ljudje. Ko ga gledaš, imaš občutek, da fašizem v Nemčiji nikoli ni imel možnosti, saj je imel delavski razred toliko veselja do življenja. Tri leta pozneje je bilo vse uničeno, vsi trije režiserji pa so morali zapustiti Nemčijo in oditi v Hollywood. /…/ Nemci smo izgubili svoje poletje. Skupaj z igralci sem razmišljal, zakaj danes v vseh nemških poletnih filmih gledamo starše, tovarne in policiste. Nimamo več svobode. Uničena je bila leta 1933. /…/ Lik pisatelja ima tri izvore. Prvi je film Érica Rohmerja Zbirateljica (La Collectionneuse), ki govori o dveh zgubah in mladi ženski. Moška si o njej domišljata vse mogoče, v nekem trenutku pa dekle preprosto odide in ju pusti sama. Drugi navdih je bila novela Čehova z naslovom Hiša z mezaninom, v kateri prijatelja umetnika skupaj preživljata poletje. Na sosednjem posestvu živita sestri. Ena od njiju ljubi enega od moških, vendar zamudita priložnost za ljubezen, ker umetnik vidi samo sebe. To dvoje me je pripeljalo do tretje točke. Leta 1995 sem posnel svoj drugi film Cuba Libre. Z njim sem želel doseči velike stvari, vendar sem pozneje spoznal, da sem le igral režiserja in da v resnici nisem čutil strasti do snovi, ampak sem bil samo zagledan vase.«
– Christian Petzold
portret avtorja
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, Petzold potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (Transit, 2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v 21. stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. V Kinodvoru smo nazadnje predvajali Undine (2020), zgodbo o mitološki vodni nimfi, ki si jo je režiser zamislil kot prvi del trilogije na temo naravnih elementov. Film je Pauli Beer prinesel srebrnega medveda na Berlinalu in nagrado Evropske filmske akademije, igralka pa je eno glavnih vlog odigrala tudi v Petzoldovem drugem delu trilogije Rdeče nebo.
kritike
»Režiser odnose med liki pripelje do čarobne intenzivnosti. Ljubezen in bolečina se izkažeta za tragično povezani, vendar film pokaže tudi pot ven – in nas prav zato navda s takšno žalostjo in s takšnim veseljem.«
– Cornelia Geißler, Berliner Zeitung
»Petzoldovo pisanje še nikoli ni bilo tako lahkotno, jedrnato in odkrito smešno, polno mimogrede odvrženih bodic in glasno neizrečenih resnic. V filmu najdemo odtenke najbolj krutega Rohmerja in najbolj kul Baumbacha; vse do zadnje tretjine, ko najostrejši in najbolj presenetljiv od številnih spretnih tonskih zasukov poveže to elegantno igro razmerij z bolj dobesedno ‘elementarnimi’ vprašanji bivanja in preživetja na tej zemlji – surovo prebujenje za Leona kot človeka in kot pisatelja, nakazano s plavajočimi drobci pepela v pretoplem vetru. To je drzen preobrat, ki Petzolda vrne v območje lirične melodrame, v katerem je ustvaril večino svojih najboljših del. Ko se film zaustavi ob čudovito umirjenem, dih jemajočem branju Azre, kratke, grenko-sladke pesmi Heinricha Heineja o čakanju in hrepenenju /…/, to ne deluje pretenciozno, ampak kot razveseljujoča vrnitev v režiserjevo naravno stanje. /…/ S prikazom umetnika začetnika, ki je prisiljen zbrisati vse, kar je napisal, da bi začel znova, film Rdeče nebo hkrati naslika portret veterana, odprtega za samorefleksijo in živahno samoprenovo.«
– Guy Lodge, Variety
»To je neusmiljena značajska študija, komedija družbene zadrege z mračnim in tragičnim podtonom. Vse dokler je finale ne zapelje v povsem drug register.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Petzold uspe vsakič znova spodnesti naša pričakovanja in prav zaradi te nepredvidljivosti je Rdeče nebo takšna mojstrovina. V sto treh minutah se večinoma razvija kot zelo učinkovita komedija zmešnjav, toda ravno ko se začnemo sproščati ob smehu (ali bolje: krohotu), nastopijo preobrati, približuje se nevarnost, izbruhne tragedija. Zapeljivo, skrivnostno, vznemirjujoče in navdušujoče Rdeče nebo je polno izjemnih trenutkov, vzdušij in konfliktov, ki nas popeljejo v najrazličnejša duševna stanja. Fotografija Hansa Fromma, uporaba čutnih pesmi, kot je In My Mind skupine Wallners, ter prispevek petih sijajnih igralcev spremenijo Rdeče nebo v osupljivo, hipnotično doživetje. Film v najčistejši obliki.«
– Diego Batlle, Otros Cines
»Le malo filmov bo letos žarelo s takšnim tihim sijajem kot Rdeče nebo nemškega režiserja Christiana Petzolda, romaneskna in prefinjena značajska študija, ki se blešči znotraj komorne drame – film, lahkoten kot lenoben poletni dan in srce parajoč kot konec poletne ljubezni. /…/ Petzold raziskovanje moškosti opremi z izdatno mero humorja ter ustvari morda svoje najbolj smešno delo doslej. /…/ Kompleksen film, intenziven in razburljiv kot poletna nevihta.«
– Tomris Laffly, The Wrap
»To je Petzoldovo najbolj zabavno, smešno in zrelo delo doslej, njegova različica filma Osem in pol Federica Fellinija. Po eni strani gre za dramo o umetniku in spretno parabolo, po drugi pa za ironičen, lahkoten poletni film.«
– Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung
»Neprizanesljivi in na trenutke jedko smešni film nemškega režiserja Christiana Petzolda Rdeče nebo je pravi tonik za gledalce, naveličane prijetnih, všečnih, dostopnih in dolgočasnih likov.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Petzoldov najnovejši film Rdeče nebo se razvija z vso zapeljivostjo napete novele.«
– Rory O’Connor, The Film Stage
»Rdeče nebo je zabaven film z iskrivostjo in filozofskim uvidom, pa tudi opomin, da bi se morali – medtem ko razmišljamo o apokalipsi – naučiti malce bolje razumeti drug drugega in same sebe.«
– Jonathan Romney, Financial Times
»Nemški režiser v svojem najnovejšem filmu ustvari veličasten komentar o ljubezni in njeni uničujoči moči, pri tem pa ne skopari s satiro. /…/ Rdeče nebo premore več humorja kot morda katero koli režiserjevo prejšnje delo, toda v Petzoldovih mojstrskih rokah drama in komedija delujeta v lahkotni in vznemirljivi harmoniji.«
– Caitlin Quinlan, Sight & Sound
»Rdeče nebo /…/ je film, ki nima nobenih iluzij o tem, kako nastane umetnost – vanjo gre ogromno egoizma, patologije, destruktivnosti, nepredelanih napetosti, dvomov, strahov in travm, zavisti, nelojalnosti, iger moči in nejasnih spominov. Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. Ne da bi sam to sploh opazil. Ne da bi opazil, daje na oddelku 4. Ne da bi opazil, da ogenj človeka povozi. Ne da bi opazil, da je v Pompejih. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tako je Rdeče nebo med drugim poletni film o brezskrbnosti toplih dni, preprostem sklepanju novih prijateljstev in iskanju romanc, nato pa v zadnji tretjini z grozečim požarom in nekaterimi drugimi prvinami sunkovito spremeni ton v skorajda triler preživetja, ki opozori na okoljsko krizo in minljivost življenja. Režiser ta preobrat izvede suvereno in gledalca pelje skozi premik fokusa zgodbe in podobe, ne da bi izgubil rdečo nit filma. A v svojem jedru je Rdeče nebo zabaven film, ki skrbno zakamuflira artistično agendo. Tako je denimo gozdna lokacija metafora za pravljično okolje iz starih pravljic, nevarnost ognjenega uničenja pa predstavlja grožnjo samim temeljem civilizacije. Ali pa morda namiguje, da ti proti silam narave sploh nimajo možnosti. Film teh vprašanj neposredno niti ne zastavi, kaj šele, da bi ponudil odgovore. Tak pristop bi bil namreč tako prepotenten in prostaški kot protagonist Leon. Kot je režiser priznal, ta predstavlja njegov lastni, mladostniški alter ego. Zdaj pa je, kot pravi, nedvomno čas za drugačno umetnost.«
– Igor Harb, RA Slovenija