zgodba
Hongkong leta 1962. V natrpano stanovanjsko zgradbo se istega dne vselita moški, ki le redko vidi svojo ženo, in ženska, katere mož je nenehno na službeni poti. Po bežnih srečanjih na ozkih hodnikih in nočnih ulicah začneta osamljena tujca vse več časa preživljati skupaj. Nekega dne ugotovita, da imata njuna zakonca ljubezensko razmerje …
iz prve roke
»Že od samega začetka sem vedel, da ne želim posneti filma o ljubezenski aferi. To bi bilo preveč dolgočasno, preveč predvidljivo, in bi imelo le dva možna konca: ali protagonista skupaj odideta ali pa se drug drugemu odpovesta in vrneta vsak k svojemu življenju. Zanimalo me je, kako se ljudje vedejo in vzpostavljajo odnose v okoliščinah, ki jih prikazuje film; kako ohranjajo in delijo skrivnosti.«
– Wong Kar Wai
kritike
»Smo v zgodovini filma kdaj videli lepši par, kot sta Tony Leung in Maggie Cheung v tleči ljubezenski zgodbi Razpoložena za ljubezen Wonga Kar Waija? /…/ Tako kot Bežno srečanje (Brief Encounter) tudi ta film boleče pokaže, da nemogoča ljubezen pomeni bolj romantičen film. Delo je čudovito detajlirano in prežeto s čutnostjo – prizor, v katerem se protagonista ponoči stisneta drug mimo drugega v ozki uličici, kar razganja od erotike.«
– Cath Clarke, Najboljši filmi 21. stoletja (5. mesto), The Guardian
»Ali lahko neki film označimo za takojšnjo klasiko? Vsakdo, ki si je Razpoložena za ljubezen ogledal ob premieri leta 2000, bo verjetno odgovoril pritrdilno. Že prvo sekundo /…/ začutiš, da si v rokah mojstra. /…/ Delo, polno hrepenenja, so posneli nič manj kot trije snemalci, ki so skupaj ustvarili močan občutek intimnosti, brezhibni igralski nastopi pa se kar iskrijo od spolne napetosti. Temu se reče film!«
– Anna Smith, Najboljši filmi vseh časov (8. mesto), Time Out
»Noben film še nikoli ni tako tekoče govoril v univerzalnem jeziku izgube in želje.«
– Justin Chang, Najboljših 25 filmov 21. stoletja, Los Angeles Times
»Wong pomete z vsemi konvencijami melodrame in ustvari fikcijo čustev, ki jo poganja glasba (melos), ter pusti vse druge daleč za seboj. Glede fluidnosti, barve, montaže, glasbe in nepozabne romantike boljšega ne boste našli.«
– Martha P. Nochimson, 100 največjih filmov vseh časov (24. mesto), Sight & Sound, 2012
»Čudovitost filma je nemogoče opisati z besedami.«
– Ed Gonzalez, Slant, 2001
»Vsak kader utripa z osrednjim protislovjem med potlačitvijo in čustveno predajo; formalizem in čutnost sta neločljivo povezana. Glavna igralca odigrata najboljši vlogi svojih karier, Leung pa se lahko pohvali tudi z nagrado za najboljšega igralca v Cannesu.«
– Tony Rayns, Time Out
»Tisto, zaradi česar Wongovi filmi delujejo kot posebni dogodki in se režiser zdi kot Jimi Hendrix filmske umetnosti, je način, kako se vsak čustveni ton zlije z vrtincem barv in gibanjem mestnega življenja. Kot urbani režiser je Wong Kar Wai brez primere. V mestu vidi več kot le dokaz vdora Zahoda (kot Edward Yang), več kot fizično entiteto, ki vpliva na človeške dejavnosti (kot Tsai Ming-liang), in več kot romantično odlagališče sanj (kot Woody Allen). Vidi ga – in to brez občutkov krivde – kot naravno stanje sodobnih moških in žensk, ki obratujejo s pravo hitrostjo, medtem ko so umirjeni ritmi podeželskega življenja stvar preteklosti. In ravno tako kot pri Hendrixu z njegovo neskončno vrečo trikov učinki z neprekosljivo fluidnostjo prehajajo drug v drugega, gledalec/poslušalec pa dobi hiter izlet v nebesa.«
– Kent Jones, Film Comment, 2001
»Če je mogoče najti erotični register obupa in romantično dimenzijo ennuija, potem je to Wongu v njegovem novem filmu zagotovo uspelo. /…/ Režiser najde bridkost ljubezenske afere v njeni kratkotrajnosti, v tem, kako kratka so naša življenja in kako se vedemo, kot da sta vznemirljivost ali bolečina vsakega trenutka znanilca neskončnega števila takšnih trenutkov: uvod v prizor z odprtim koncem, ne pa zgolj ena od etap časovno omejene zgodovine. Gre za deloma soparno, rahlo na Grahama Greena spominjajočo ljubezensko zgodbo, deloma pa za uganko o nedoumljivem, enigmatičnem vedenju. Predvsem pa je to ljubezenska zgodba za odrasle, film, ki tematiko ljubezni in izdaje obravnava s skoraj teološko resnostjo. Nikakor ga ne gre zamuditi!«
– Peter Bradshaw, The Guardian, 2000
»Metafizični afrodiziak.«
– David Fear, Time Out