zgodba
»Kot poroka, ampak ravno obratno.« Ale, filmska režiserka, in Alex, igralec, se po štirinajstih letih skupnega življenja odločita, da bosta šla vsak svojo pot. Po navdihu njenega očeta, ki je nekoč dejal, da bi bilo treba praznovati razhode in ne zvez, skleneta prirediti veliko ločitveno zabavo. Absurdna ideja, ki bi morda delovala v filmu … kaj pa v resničnem življenju?
iz prve roke
»Vključiti sem želel svoje družinsko izročilo, klasični film in lasten pogled na komedijo. /…/ Filmi o parih in razpadu zveze običajno vsebujejo jasno dramo: otroci, nezvestoba … A ne tu. Film sem želel očistiti vseh običajnih, prepoznavnih elementov; želel sem, da ostane neoprijemljiv. To ga povezuje s klasičnimi romantičnimi komedijami. Zelo mi je na primer všeč Grozna resnica (The Awful Truth) Lea McCareyja. To je morda film, o katerem sem največ razmišljal. Zakonca, ki ju igrata Cary Grant in Irene Dunne, že v prvi sekvenci naznanita, da se bosta razšla. Vsak od njiju sumi, da mu je drugi nezvest, ampak to v resnici sploh ni pomembno. Gre za to, da morata drug drugega soočiti z idejo ločitve, saj vesta, da bosta le tako partnerju lahko odpustila ter obudila medsebojno ljubezen. /…/ V Ravno obratno par nenehno ponavlja isto oznanilo, skoraj vedno z istimi besedami. Na splošno mi je v filmih zelo všeč ponavljanje. Lahko bi celo rekel, da je eden mojih najljubših filmov, tisti, ki sem si ga ogledal največkrat, Svižčev dan (Groundhog Day) Harolda Ramisa. To je zame temeljni film. /…/ V svojih filmih nenehno uprizarjam iste stvari, iste like, iste prostore. To ima najbrž opraviti z zvestobo, ki je zame nekaj zelo pomembnega. /…/ Vedno želim imeti dobesedne, vidne reference. Rad jih položim na mizo. Citate, knjige, filme, vse, kar je bilo pomembno med procesom ustvarjanja, skušam vgraditi v režijo, v zgodbo. Rad se sklicujem na Cavella, na enak način kot Cavell v svojih knjigah citira Kierkegaarda. Vesel bi bil, če bi gledalci iz dvorane odšli z željo, da preberejo katerega od omenjenih avtorjev, da poslušajo album Les Égarés Sissoka, Segala, Parisiena in Peiranija ali da si znova ogledajo komedije o ponovni poroki. /…/ Komedije o ponovni poroki temeljijo na ideji, da je pogovor izpopolnjevanje. Cavellovo čudovito spoznanje je, da ljubezen gradimo s pogovorom, da se skozenj izboljšujemo in lahko celo pridemo do določenih zaključkov. To je filozofija vsakdanjega življenja. Načrtovanje ločitvene zabave v filmu Ravno obratno je morda le način, da bi par nekaj počel skupaj. Poleg tega mislim, da ima izvirni naslov filma, Volveréis [Spet bosta skupaj], v sebi nekaj presežnega: gre za koncept ponovne poroke, spremenjen v naslov. /…/ Navdihnil me je tudi moj odnos z očetom [režiserjem Fernandom Truebo, ki v filmu igra Alejandrinega očeta] ter odnos, ki ga imam prek njega s filmom. V klasičnih komedijah o ponovni poroki je oče stalni lik. Vedno imamo očeta, poroko in zabavo v očetovi hiši. Moj film te stereotipe poustvarja v sodobnem, madridskem okviru. Stavek o ‘parih, ki bi morali praznovati ločitev in ne združitve’, v resnici prihaja od mojega očeta. Izrekel ga je samo enkrat, ko sem bil najstnik, a se mi je vtisnil v spomin. Ponavljal sem ga celo svojim prijateljem, ko so se razhajali. Pozneje sem ugotovil, da gre za absurdno idejo, o kateri je zelo zabavno govoriti, bolj zapleteno pa jo je uresničiti … Toda vedno sem menil, da je smisel filma prav v tem: početi stvari, ki si jih v življenju ne upamo. To so filmi, ki jih rad gledam in rad snemam: nekoliko izboljšane različice resničnosti. /…/ Ravno obratno ima komične elemente – toda ali gre res za komedijo? Na snemanju sta Vito (Alex) in Itsaso (Ale) ves čas govorila, da ima film poseben ton, ki ga je težko ujeti. Je komičen, ampak na depresiven način. Govori o dveh depresivnih ljudeh, ki se trudita, da tega ne bi pokazala. To ima svoj čar … Ko Alex o filmu Blaka Edwardsa reče, ‘Deluje kot komedija, v resnici pa je drama o krizi srednjih let in razmerjih’, morda govori tudi o našem filmu.«
– Jonás Trueba
kritike
»Ravno obratno, eleganten in globok, smešen in resen, se pomika po platnu na način, ki ga filmi ne poznajo več. Ali pa le redki. Samo najboljši, najbolj suvereni. To je redek čudež poetike vsakdanjega življenja, transcendence na dosegu roke, erotike najbolj običajnih stvari. Čista matematika, a s čustvi. Ali pa, če želite: melodrama, nesorazmerna in prekipevajoča, a hkrati precizna. Veličastno protislovje oziroma negativna definicija, ki zanika samo sebe. Film upora.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Ko Ale prijateljem pokaže prvo montažo svojega filma, eden od njih vpraša: ‘Je krožen ali linearen?’ Trueba ve, da so filmi, tako kot razmerja, lahko oboje hkrati. Lahko se gibljejo v krogih, vodijo proti točki, hkrati pa pošiljajo pronicljive puščice naravnost v bistvo stvari /…/. Duhovita, klepetava, vijugasta antiromantična komedija.«
– Jessica Kiang, Variety
»Ona reče: ‘Ločujeva se.’ On doda: ‘Ja, ampak sva v redu.’ Ton filma je resen in hkrati lahkoten, nostalgičen, a sončen. Razdeljujeta si knjige in odlagata trenutek, ko bo treba škatle končno zapreti. Kdo bo obdržal ključe? V tej kroniki z rohmerovskimi poudarki, ki jo tu in tam prekinjajo aperitivi, ni nič težkega ali žalostnega. Življenje gre naprej. /…/ Jonás Trueba stopa po lastni poti, z blagodejno lahkotnostjo, nenehno preciznostjo ter sproščenim prikazom krize srednjih let, ki izzove nasmeh in sočutje. Ščepec lokalne barve ne pokvari prizora. Orkester vadi na ploščadi. Kmalu bo pripravljena miza s prigrizki. Otroci bodo tekali naokoli. Upajmo, da ne bo deževalo! Pri vremenu nikoli ne veš. Toda ne – film je preveč očarljiv, da bi tvegali nevihto. /…/ Oglejte si ga, ne glede na vreme!«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»Zabavna, živahna, na glavo obrnjena romantična komedija, iz katere bi se moral učiti Hollywood. /…/ Film, ki odpira pomembna vprašanja o naravi ljubezni in odnosov, predstavlja osvežujoče zrel prispevek v žanr, za katerega se zdi, da je v zadnjih letih postal vse bolj trapast in anemičen. /…/ Ravno obratno nas podobno kot Najbolj grozen človek na svetu spomni, da obstaja tudi boljši način. Gledalcem bi moral biti všeč. Filmarji bi si ga morali ogledati.«
– Adam Solomons, IndieWire
»Poleg Stanleyja Cavella v filmu zasledimo tudi Blaka Edwardsa (Skin Deep), Harolda Ramisa (Svižčev dan) ter veliko Kierkegaarda (Ponovitev), a te reference, tako poljudne kot strokovne, nikoli ne delujejo prisiljeno ali vzvišeno. Prav v eseju danskega filozofa o lepoti rutinske ljubezni se skriva ključ (in diskretna melanholija) pričujočega filma. Delo, ki se je začelo kot komedija o ločitvi, postane hvalnica brezpogojni, obujeni ljubezni.«
– Jérémie Couston, Télérama
»Malo je režiserjev, ki bi znali tako čudovito ujeti poletje v Madridu. /…/ To je čas za odpiranje oken in pozdravljanje sosedov čez cesto, za pobeg v klimatizirane muzeje in postopanje po bolšjih trgih. [Direktor fotografije] Racaj in Trueba postopno osamosvajanje para slikata kot prijetne počitnice, za katere nihče ne bi rad, da bi se prehitro končale. ‘Prav to je poanta filma,’ pravi Alejandrin montažer v zagovor zgodnji verziji njenega filma, ‘temelji na kopičenju.’ Enako velja za Ravno obratno, nežen blagoslov nesojenima ljubimcema, ki trdno verjame, da bosta za vedno ostala v vesolju drug drugega.«
– Kevin Jagernauth, The Film Verdict
»Jonás Trueba ustvari nadvse očarljivo komedijo o (morda) ponovni poroki, ki je tako kompleksna kot na videz preprosta.«
– Jacky Goldberg, Les Inrockuptibles