zgodba
Leto 1892. Gertrude Bell je mlada intelektualka nemirnega duha. Ker jo življenje v Angliji neskončno dolgočasi, si poišče delo na ambasadi v Teheranu. Tam se zagleda v diplomata Henryja Cadogana, a njuna ljubezenska zgodba se tragično konča. Da bi pozabila na zlomljeno srce, se svojeglava Gertrude zakoplje v delo. Pustolovski duh jo žene po najbolj oddaljenih kotičkih Orienta, kjer si pridobi zaupanje veljakov nomadskih skupnosti. Zdaj jo bodo kot največjo poznavalko razmer na Bližnjem vzhodu morali vzeti resno tudi možje, ki po padcu Osmanskega cesarstva rišejo nov zemljevid ozemlja.
Hrepenenja in puščavskega vetra polni ep Wernerja Herzoga pripoveduje resnično zgodbo o britanski pustolovki in raziskovalki Gertrude Bell, eni najdrznejših in najvplivnejših žensk svojega časa, ki je znana tudi kot ženska različica Lawrencea Arabskega.
iz prve roke
»Nekateri so pričakovali, da bom posnel biografski film. Sam nikoli nisem želel posneti biografije, vedno sem govoril, da bo to film o hrepenenju. /…/ Že od vsega začetka je bilo jasno, da bo film na svet beduinov gledal z veliko mero topline. Danes je v medijih in javnem mnenju velik del tega sveta demoniziran. Moj film predstavlja drugačen pogled na življenje pod islamom. /…/ Dostojanstvo beduinskega načina življenja in lepota njihove poezije sta na povsem naraven način vstopila v film; pokrajina je v njem ponotranjena, je nekaj, kar leži globoko v duši Gertrude Bell. Pokrajina duše. Podobno kot denimo džungla. Džungla je prostor vročičnih sanj in velike opere. Te pokrajine tako postanejo del glavnega junaka. Niso le ozadje, ampak del notranjega življenja junakov /…/.«
– Werner Herzog
zanimivosti
Gertrude Bell (1868–1926) je bila angleška pisateljica, popotnica, arheologinja, vohunka in politična svetovalka, ki je imela s svojim znanjem in poznanstvi, pridobljenimi na dolgih potovanjih po Siriji, Mezopotamiji, Mali Aziji in Arabiji, velik vpliv na vzpostavitev držav današnje Jordanije in Iraka. Kot ena redkih žensk je na univerzi v Oxfordu študirala zgodovino, nato pa odpotovala v Teheran in se za vedno zaljubila v Bližnji vzhod, ki ga je v naslednjih letih prepotovala podolgem in počez. Napisala je vrsto knjig, preko katerih so Angleži spoznavali oddaljene dežele svojega imperija. Med prvo svetovno vojno je pod okriljem angleške obveščevalne službe sodelovala z britanskim popotnikom in arheologom T. E. Lawrenceom, ki je postal znan kot Lawrence Arabski, in odigrala pomembno vlogo pri povezovanju arabskih plemen v uporu proti Osmanskemu cesarstvu. Ko so britanske sile leta 1917 zavzele Bagdad, je Bellova pomagala ustoličiti prvega iraškega kralja in začrtati državne meje Iraka. V Bagdadu je preživela preostanek svojega življenja. Nikoli se ni poročila in imela otrok, umrla pa je zaradi prevelikega odmerka uspavalnih tablet.
portret avtorja
Werner Herzog (rojen leta 1942 v Münchnu) je romantični prerok novega nemškega filma sedemdesetih in velja za enega najbolj obsedenih, čudaških in spornih režiserjev v vsej filmski zgodovini. Podoba orjaške železne barke, ki jo najeto indijansko pleme vleče po strmem, pragozdnem hribu navzgor v Herzogovem morda najbolj zloglasnem filmu Fitzcarraldo (1982), za katerega je na festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljšega režiserja, se bolj kot nora rekonstrukcija nore ideje (film je posnet po resničnih dogodkih) kaže kot dokument Herzogove megalomanske predstave o filmski umetnosti. Znan je po številnih radikalnih izjavah, ki jih je v svojih filmih tudi marljivo ilustriral: »Obdajajo nas izrabljene podobe in zaslužimo si nove.«, »Dejstva proizvajajo pravila in resnica razsvetljuje.«, »Film pozna globlje plasti resnice, govorimo lahko tudi o poetični, zamaknjeni resnici. Taka resnica je skrivnostna in se izmika razlagi, dosežemo jo lahko le s pomočjo potvarjanja, domišljije in stilizacije.«, »Film je umetnost nepismenih.« Herzog je odraščal v oddaljeni bavarski gorski vasi, odrezan od televizije, telefona in podobnih naprav; svoj prvi film je videl pri enajstih letih. Do danes je posnel več kot petdeset igranih in dokumentarnih filmov, objavil več kot deset knjig in režiral osemnajst oper. Od leta 2009 enkrat letno organizira filmsko šolo, štiridnevni seminar, na katerem izobražuje filmske zanesenjake.
Marca 1995 so v Slovenski kinoteki pripravili retrospektivo Herzogovih celovečercev, kjer so prikazali njegova zgodnja dela – ob Fitzcarraldu še filme Znaki življenja (Lebenszeichen, 1967), Tudi škratje so pričeli majhni (Auch Zwerge haben klein angefangen, 1970), Fatamorgana (Fata Morgana, 1971), Aguirre, srd božji (Aguirre, der Zorn Gottes, 1973), Skrivnost Kasparja Hauserja (Jeder für sich und Gott gegen alle, 1975), Stekleno srce (Herz aus Glas, 1976), Stroszek (1977), Woyzeck (1979) in Zelena kobra (Cobra Verde, 1988), še pred retrospektivo pa so v art kino dvojčku skupaj s Fitzcarraldom zavrteli še film Krik stene (Schrei aus Stein, 1991). Herzog je pogosto sodeloval s kontroverznim igralcem Klausom Kinskim – ikonična je zlasti njegova vloga grofa Drakule v filmu Nosferatu, fantom noči (Nosferatu: Phantom der Nacht, 1979). Pri nas pa smo lahko videli tudi mnoge novejše Herzogove filme, bodisi v redni distribuciji ali v okviru Ljubljanskega filmskega festivala. Eden izmed njih je dokudrama Človek grizli (Grizzly Man, 2005) o ekscentričnem Timothyju Treadwellu, samooklicanem strokovnjaku za medvede, ki je po nekaj letih sožitja z medvedi tragično končal med njihovimi kremplji in zobmi. Istega leta je Herzog posnel tudi pripoved vesoljca, ki je na Zemlji našel svoj drugi dom – Divje modro onstranstvo (The Wild Blue Yonder, 2005), eksperimentalen znanstvenofantastični kolaž arhivskih posnetkov in igranih vložkov. V dokumentarcu Srečanja na koncu sveta (Encounters at the End of the World, 2007) je Herzog odpotoval na znanstvenoraziskovalno postajo v osrčju Antarktike, da bi spoznal posebneže, ki so pripravljeni delati v težkih delovnih pogojih, in na film ujel lepoto v led vklenjenega kontinenta. Sledil je igrani film Pokvarjeni poročnik: New Orleans (Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans, 2009), prepesnitev kultne klasike Abela Ferrare iz leta 1992. V dokumentarnem filmu Srečni ljudje v tajgi (Happy People: A Year in the Taiga, 2010) se je Herzog s kamero v roki spet podal na mrzli sever, tokrat v sibirsko tajgo, da bi dokumentiral življenje enega redkih koščkov sveta, ki se ga civilizacija še ni dotaknila. Prav kmalu pa se je sam poslužil najnovejše tehnološke igračke iste civilizacije – 3D snemalne tehnike –, in sicer v filmu Jama pozabljenih sanj (Cave of Forgotten Dreams, 2010), dokumentarnem eseju, v katerem je gledalce popeljal v skrivnostne globine s starodavnimi slikarijami okrašene Chauvetove jame na jugu Francije; film smo videli tudi v okviru nedavnega mini festivala 3D filma Kino3Dvor. V filmu Čakanje na usmrtitev (Into the Abyss, 2011) je Herzog vse do zadnje ure spremljal na smrt obsojenega zapornika Michaela Perryja. Herzogovi filmi redno potujejo po velikih mednarodnih festivalih, zanje pa je prejel tudi številne nagrade. Puščavska kraljica je doživela premiero na berlinskem filmskem festivalu.
kritike
»Puščavska kraljica k svoji snovi vsekakor pristopa precej svobodno /…/, a gre za klasičen hollywoodski film, posnet na Herzogov način – zgodbo pripoveduje zgoščeno in v živahnem tempu, pri tem pa najde čas tudi za romantiko, humor, dobro mero mačističnega šopirjenja ter tu in tam tudi za kakšen poblisk poltenosti. Herzogova Gertrude je ognjevita upornica proti družbenim normam svojega razreda ter ženska izjemne vedoželjnosti in vednosti, a vendar je kot ena od ljudi, ki so na novo začrtali zemljevid Bližnjega vzhoda in prerazporedili razmerje moči, delno odgovorna za gorje, ki smo mu danes priča na tem območju. Film predstavi zakladnico znanja, pridobljenega kot stranski produkt imperialističnega projekta, in pokaže, da so bili tisti, ki so s pomočjo te vednosti preučevali do tedaj še neraziskane kulture, voljni sodelavci v službi imperialistične podjetnosti. Radovednost ubija.«
– Olaf Möller, Film Comment
»Velika zgodba odločne ženske, ki v detajlih pove marsikaj tudi o naši sedanjosti. Herzog ne skriva svoje izrazito feministične note filma: v scela moškem svetu, pa naj gre za britansko diplomacijo ali arabska ljudstva, ima samo samostojna in emancipirana ženska potencialno moč vsaj za hip premagati nepomirljiva nasprotja. Samo po sebi pa se razume, da se je Herzogova kamera sredi rumenkasto oranžnega puščavskega peska, nepreglednih prostranstev, vetra in bleščeče svetlobe počutila kot riba v vodi.«
– Delo
»Za sodobno občinstvo bi lahko Nicole Kidman v vlogi Gertrude Belle služila kot zgodnji simbol enakosti spolov, a v Herzogovi bolj germanski upodobitvi v resnici predstavlja nekakšno superiornost: tu je ženska, ki s svojo lakoto po življenju zasenči nepomembne ambicije birokratov, javnih uslužbencev in drugih nepomembnih moških. Film v vseh pogledih, od laskave fotografije širokega platna /…/ do še bolj udvorljive glasbe /…/, slavi tega duha.«
– Peter Debruge, Variety
»Kidmanova kot ponavadi inteligentno odigra svojo vlogo in Gertrude Bell upodobi kot žensko močne volje, ki ne pristaja na konvencionalne patriarhalne poglede, s katerimi se srečuje v angleških salonih in beduinskih šotorih. Odlikujeta jo lepota in dostojanstvo, ki vzbujata spoštovanje. Obenem pa vedno podleže svojim čustvom.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Film pa je vseeno zanimiv prav zaradi zgodbe te izjemne ženske, ki je sicer umrla stara le 57 let zaradi prevelikega odmerka uspavalnih tablet, osamljena in pozabljena. Kot vemo, in pri njej ni bilo dosti drugače, tudi zgodovinopisje rado pozabi na ženske, ki so v preteklosti odigrale pomembno družbeno vlogo. Filmi pa imajo to moč, da opozorijo na nekatere od teh osebnosti in jih spet oživijo, vsaj na platnu.«
– Tesa Drev, RA ARS