zgodba
V trgovini s hišnimi ljubljenčki v San Franciscu premožna blondinka Melanie Daniels spozna Mitcha Brennerja, privlačnega mladeniča, ki išče par papagajčkov za svojo mlajšo sestro. Odloči se, da bo ptici kupila in ju skrivaj pripeljala v Mitchevo hišo na otoku v zalivu Bodega. Na poti nazaj pa jo zaradi neznanega razloga napade galeb …
iz prve roke
»/…/ v filmu je veliko podrobnosti, kar je bistvenega pomena, saj te drobne nianse okrepijo splošni učinek in obogatijo film.«
– Alfred Hitchcock
kritike
»/…/ to je Hitchcock na vrhuncu svojih moči. Film, poln subtilnih namigov o tem, kako ljudje drug drugega zapirajo v kletke, je divji in freudovski, pa tudi odlična filmska zabava, z obilico snovi za amaterske psihologe, ki jih zanima Hitchev zapleteni odnos do njegovih glavnih igralk.«
– Tom Milne, Time Out
»Kot Žrelo, preden je bil svet pripravljen – Hitchevo močno podcenjeno delo, ki ga je posnel takoj po Psihu, je po vsej verjetnosti največji film katastrofe vseh časov: mojstrovina posebnih učinkov ter začetek nečesa, kar je pozneje postalo znano kot grozljivka gnusa in nelagodja [gross-out horror].«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Ptiče sem vedno oboževal zaradi njihovega napol abstraktnega raziskovanja psihopatologije strahu (in ne, ni treba, da gre za metaforo ali simbol, zadošča, da predstavljajo smrtno nevarnost za ljudi v tem filmu).«
– Geoff Andrew, www.bfi.org.uk
»Če bi iskali nekaj specifično človeškega, česar metafora naj bi bile ptice, bi zgrešili bistvo filma. Gre namreč ravno toliko za tisto, kar je v pticah človeškega, kot za tisto, kar je v človeku ptičjega.«
– Raymond Durgnat, The Strange Case of Alfred Hitchcock or, the Plain Man’s Hitchcock
»Če bi mi Hitchcock osebno jutri rekel, da je vso sekvenco posnel zgolj zato, da bi zabaval gledalca, in da je edini razlog, zakaj Melanie ne pobegne, ta, da bi se zabava potem končala, bi mu le citiral svoj najljubši aforizem D. H. Lawrencea: ‘Nikoli ne zaupaj umetniku – zaupaj zgodbi.’«
– Robin Wood, Hitchcock’s Films Revisited
»To je film, ki ne daje odgovorov in ne ponuja pobega. Od začetka do konca ga prežema kaos. /…/ Ptiči veljajo za zadnji veliki Hitchcockov film /…/. Bi lahko bil tudi njegov najpomembnejši, najčistejši in najbolj suveren /…/? Vsakič, ko si ga ogledam, sem bolj navdušen nad njegovo drznostjo, pogumom in mojstrsko obravnavo snovi.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Ptiči so tu, in kako lepo je videti film, ki je tako samozadosten in se ne napaja kot parazit pri zunanjih kulturnih referencah – Čehovu, Syngu, O’Neillu, Genetu, Behanu, Melvillu ali komerkoli že. Alfred Hitchcock je s pomočjo razmeroma neznanih književnih talentov Daphne du Maurier in Evana Hunterja ustvaril veliko delo filmske umetnosti, pri čemer je ključna beseda ‘filmske’ in ne ‘literarne’ ali ‘sociološke’.«
– Andrew Sarris, The Village Voice, 1963
»Moj najljubši Hitchcockov film so Ptiči. Zares so srhljivi. Ko sem jih gledal kot otrok, sem videl samo grozljive ptice; zdaj, ko sem starejši, pa vem, da gre za film o sprevrženosti in ženski spolnosti. /…/ Genialno.«
– Ang Lee
»Petdeseti celovečerec Alfreda Hitchcocka, prefinjeni in kompleksni naslednik njegove največje uspešnice Psiho, je nekaj povsem drugačnega – in ne le zato, ker je ta apokaliptična fantazija (kot je zapisal Dave Kehr) režiserjev najbolj abstrakten film. /…/ Hitchcock je imel očitno v mislih tako nekaj metafizičnega kot tudi fizičnega. Njegov film je živce parajoče nepredvidljiv, ker nikoli ne pojasni, zakaj za vraga so ptice sploh začele napadati človeštvo. (Hitchcock je v intervjujih dejal, da Ptiči govorijo o ‘samozadovoljnosti’, ni pa pojasnil, ali je s tem mislil na svoje like, občinstvo ali oboje.)«
– Jonathan Rosenbaum, Il Cinema Ritrovato
»Napadalni ptiči kot simbol spolne napetosti, božje kazni, nesmiselnega kaosa, metafizičnega obrata in boleče človeške krivde pridobijo metaforično kompleksnost in dvoumnost, vredno Melvilla. Osrednji nastop Tippi Hedren ostaja predmet polemik, toda njena očitna trema pred kamero je izkoriščena na sublimno hitchcockovski način.«
– Dave Kehr, Chicago Reader
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski 13: film je bil na sporedu kina na Kolodvorski 7. in 8. decembra 1966.