zgodba
»Nenasitni smo. Vsi, brez izjeme. Slab zadah vesolja, to smo mi. Najslabša šala največjega uma … Smo samo psi brezčasja, ki smo ga podedovali.«
Rok Osterberg se po štirih letih vrne v rodno mesto, da bi raziskal umor svojega brata Maksa. Medtem ko se znova pogreza v svet, ki ga je nekoč že pustil za sabo, postaja vse bolj jasno, da se je znašel sredi umazane igre moči med vplivno družino mestnega politika, lokalno mafijsko združbo in nemočno policijo. Morda pa mu lahko pomaga skrivnostni Robert Polak, japijevski policist, ki po malem škili v karte vseh glavnih igralcev tega prekletega mesta.
Slovenski film noir, posnet v neodvisni produkciji, se zažre globoko v drobovje lakomne, skorumpirane sodobne družbe. Nagrada FIPRESCI na festivalu v Portorožu.
iz prve roke
»Povezanost različnih struktur moči, naravno ravnovesje, ki se ustvari, laži, ki prikrivajo kolesje – to je zgodba, ki se piše vsak dan, v vsakem mestu tega sveta. Realno gledano film govori resnico o delovanju družbe. Ne glede na lokacijo in čas je naravno ravnovesje, ki se ustvari, vsepovsod osnovano na istem načelu. Zato je ta film brezčasen. /…/ Mislim, da se v resnici sploh ne zavedamo, v kakšni družbi živimo. Veliko lažje je živeti v laži. Tudi v ozadju slovenske družbe obstajajo strukture, ki povezujejo najelitnejše večerje, dišeče po ne vem čem, s podzemnimi in kriminalnimi klubi. Mi se potem ob kavicah na sobotnih tržnicah sicer razburjamo in priznavamo, da se to dogaja, dejansko pa smo povsem zadovoljni, da živimo svoja mala zabubljena življenja, v katerih se nas nič pravzaprav ne tiče zares. Tudi protagonist Rok ni daleč od tega, le da se mora, če želi razkriti morilca svojega brata, tudi sam malo povaljati po tem gnoju. /…/ Blizu mi je klasični film noir, zlasti na ravni zgodbe, ki zahteva stalno gledalčevo pozornost, drugače se lahko zelo hitro izgubi. /…/ Z Zoranom sva se hitro poenotila, da bova naredila film brez streljanja in ubijanja, brez nekih akcijsko-trilerskih prizorov. Tega nisva potrebovala. Film se odvija v interakciji med liki. Po večini se dogaja v interjerjih z bližjimi posnetki obrazov. Vsa akcija poteka med njimi, vse bitke so bitke v komunikaciji, bitke v tem, kdo bo pametnejši, kar je v nekem moškem svetu stalnica. /…/ Protagonist je neke vrste pasivni mož akcije, kar pa ne pomeni, da se boji pokazati ‘cojonas’.«
– Matej Nahtigal
zanimivosti
Film je nastal po predlogi istoimenskega knjižnega prvenca Zorana Benčiča, pevca velenjske skupine Res Nullius, za katero je Matej Nahtigal v preteklosti režiral dva videospota. Nahtigal in Benčič sta skupaj spisala scenarij, ki je zgodbo ob pomoči številnih mladih entuziastov prenesel v gibljive slike. Stilsko si je ekipa film zamislila kot mešanico filma noir, sodobnih azijskih trilerjev in televizijskih serij, kot je Skrivna naveza (The Wire).
portret avtorja
Matej Nahtigal je v Ljubljani diplomiral iz grafične in medijske tehnike ter nekaj časa delal kot oblikovalec in medijski strateg pri različnih komercialnih projektih. Kasneje je v Sarajevu študiral fotografijo in med drugim zasnoval uspešno kickstarter kampanjo za lesene fotoaparate Elvisa Halilovića. Po končanem magisteriju je delal kot fotoreporter za sarajevski tednik Dani. Kot snemalec in montažer je v preteklosti že sodeloval pri nekaterih igranih filmih in dokumentarcih, v neodvisni produkciji posneti Psi brezčasja pa so njegov celovečerni prvenec.
kritike
»Psi brezčasja so /…/, kot prvo, film, ki mu uspe še vedno relativno arhitekturno socialistično industrijsko Velenje s kreativno uporabo kamere spremeniti v skorajda stripovsko dizajnirano brezimno, temačno, podganjo urbano džunglo. Temu ustrezno sledi tudi malce izumetničena ali, bolje, anahronistična kostumografija, ki se prilega zadimljenim barom kriminalnega podzemlja z obveznimi malce načetimi fatalkami vred. /…/ Psi brezčasja so, skratka, filmnoirovska lokalka univerzalnih dimenzij, brezizhodne atmosfere, brezkompromisnih likov, staromodnega sloga, privlačnega tempa in morda ne v vsem posrečene igralske zasedbe, ki izpelje žanr dosledno in presenetljivo suvereno.«
– Ženja Leiler, Delo
»Psi brezčasja so delo, ki iskrivo poseže v pripovedne konvencije žanra in njegov imaginarij prilagodi realnemu družbenemu okolju ter nam ne nazadnje pokaže, da je tudi zunaj utečenih institucionalnih okvirjev moč obdržati visoke profesionalne standarde.«
– utemeljitev nagrade Društva slovenskih filmskih kritikov in publicistov FIPRESCI na Festivalu slovenskega filma v Portorožu
»Pse brezčasja /…/ so posneli v Velenju, toda po zaslugi kadriranja in filmnoirovskega chiaro-scura se to nikjer ne pozna ali, drugače: mestne ulice in stavbe, še posebej pa interjerji so popolnoma denaturalizirani ali transformirani v univerzum filmske topografije in ikonografije, kjer bi namesto v slovenščini lahko govorili tudi angleško ali francosko. A je vseeno pomembno, da govorijo slovensko, saj ima jezik v tem primeru vlogo dvojnega dokaza: na eni strani tega, da za filmnoirovski svet, kjer vlada velika prepustnost ali tesna povezanost med kriminalom, policijo, biznisom in politiko, tudi slovenščina ni več noben ‘tuj’ jezik; in na drugi tega, da se je slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice ‘univerzalne’ kriminalke.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Vsi liki imajo – očitno v čast Križajevi Zaroti (1964), posneti v Velenju – tuja imena (Osterberg, Kramer, Spaski, Django, Štajner, Holz, Bach ipd.), kar še dodatno poudari tujost kapitalistične ekscesnosti, ki jo lahko ujame le briljantni tujec, film noir. Psi brezčasja /…/ so tako dobri, da si želite, da bi bili še boljši.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Prek Osterbergovega brezplodnega iskanja sledi se v resnici razkrivajo mehanizmi moralno trhle družbe, katere ravnovesje je odvisno od povezanosti struktur moči. Vsak, ki bi v to kolesje skušal podrezati, bo strt in eliminiran, vsako donkihotsko teženje k poštenosti pa je iluzorno in obsojeno na propad, kar odseva tudi končna usoda našega protagonista.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Celovečerec Psi brezčasja je nastal v neodvisni nizkoproračunski produkciji navdušencev iz Velenja in ga je po istoimenskem romanu rockerja Zorana Benčiča režiral Matej Nahtigal. V naš milje je delo vstopilo podobno kot njegov protagonist, kot čisti outsider, in s svojo srčnostjo, svežino in suverenostjo pometlo s konkurenco. Ne zgolj zato, ker je film pokazal, da forma žanra najbolje definira trenutno stanje družbe, ampak tudi zato, ker je z žanrskim jezikom premagal vse običajne slabosti slovenske kinematografije. /…/ Le ukrivljeno ogledalo filma noir pokaže ustrezno podobo današnje Slovenije, in zato so Psi brezčasja naš daleč najboljši film lanskega leta.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS