zgodba
Budilka zazvoni, mama vstane iz postelje, nežno prebudi moža in otroka, družinski jutranji obred, očetove nagajive šale. Družina Mehdipour v azilnem domu čaka na odobritev prošnje za azil. Ko je ta zavrnjena, poskusijo s še zadnjo možnostjo pritožbe. Med čakanjem na odgovor njihovo življenje poteka v ritmu vsakdana, ki ga ob večerih bogatijo vesela druženja s sosedi. Začenja se novo šolsko leto, ki 13-letnemu Raminu prinese razne dogodivščine in celo prvo ljubezen. Dnevi minevajo med zadnjimi žarki poletja in zeleno jesensko meglico; čeprav se majhen in topel svet družine Mehdipour lahko spremeni v vsakem trenutku, jim ne zmanjka poguma.
Režiser je pripoved zasnoval na podlagi lastne begunske izkušnje. Film kljub negotovemu razpletu vztraja v optimizmu – s toplimi barvami odganja sivo hladnost birokratskega sistema, ki v zgodbo skorajda ne vstopi, okolico in ljudi pa slika v prijaznem in človeškem duhu, kot ga občuti glavni junak. Ta ne glede na vse najde varnost v toplem krogu družine.
iz prve roke
»V filmu ni nobenih ‘beguncev’ – so družine, prijatelji, sosedje in nekaj ponosnih ljudi, ki ne odstopajo od svojih vrednot. Ne glede na stisko in težke čase, ki so jih preživeli, ostajajo pozitivni in močni. Želel sem tudi pojasniti, da biti begunec ni identiteta, to ni naš ‘jaz’. Poročila in novice se večkrat nagibajo h groznim stvarem, ki nas obkrožajo. /…/ Želim si, da bi občinstvo razumelo, da smo ljudje dobri; ne smemo se zanašati le na politiko in birokracijo. Smo velikani z velikimi srci. Če želimo spremembo, moramo zanjo poskrbeti skupaj. Spoznali bomo, da prepad med ‘nami’ in tistimi, ki prosijo za azil, ni tako velik.«
– Hamy Ramezan
portret avtorja
Hamy Ramezan (1979) je finsko-iranski režiser in scenarist. Ko je bil star sedem let, je njegova družina pred iraško-iransko vojno pobegnila iz Irana čez Turčijo in po bivanju v jugoslovanskih begunskih taboriščih leta 1990 prispela na Finsko. Leta 2007 je diplomiral iz filma na University of Creative Arts Farnham v Angliji ter od takrat posnel nekaj kratkih igranih in dokumentarnih filmov: Over the Fence (Viikko ennen vappua, 2009), Keys of Heaven (Paratiisin avaimet, 2014) in Listen (Kuuntele, 2015); slednji je bil premierno predvajan v canski sekciji 14 dni režiserjev ter na več kot 200 drugih filmskih festivalih. Prvi sneg je Ramezanov celovečerni prvenec.
kritike
»A hkrati je socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. /…/ Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.«
– Igor Harb, Gremo v kino, Radio Ars
»To je vrsta družine, ki bi jo radi imeli vsi: s Hosseinijem na čelu – rednim sodelavcem Asgharja Farhadija –, ki naredi kar največ iz lika večno optimističnega očeta, Shabnam Ghorbani pa v manjši, a zapomnljivi vlogi mame liku dodaja igrivost. Izredno naturalistično v Ramezanovi režiji delujeta tudi Keshvari in Rönkkönen, ko skupaj skočita v vodo, ali njun novi razred. /…/ Četudi je prvenec še nekoliko neobrušen po robovih, se Ramezan z dobrodošlo lahkotnostjo dotakne težkih tem in jih tako približa vsem generacijam.«
– Amber Wilnkinson, Screen Daily
»Keshvari [ki igra glavni lik Ramina] dokazuje jasno razumevanje situacije in preseže klišejsko upodobitev – njegov lik je življenjski in se stalno preizprašuje. Poglablja ga čudovita celuloidna fotografija, ki vseobsegajoči estetiki dodaja odmerek nostalgije in metaforičnosti. Ramezan se osredotoča na vizualno alegorijo Raminovih nostalgičnih, pogosto zrnatih misli in doživetij ravno z uporabo klasičnega filmskega traku.«
– David Cuevas, Filmhounds