Dekle, ki piše zvočne opise filmov za slepe in slabovidne, sreča fotografa, ki počasi izgublja vid. Deveti igrani celovečerec priznane japonske režiserke Naomi Kawase (Kresnica, Okus življenja) je poetična zgodba o dveh izgubljenih dušah, ki ju združi čarobni svet filma. Nagrada ekumenske žirije v Cannesu.
»Brez svetlobe ni barv. Brez svetlobe ni podob. Brez svetlobe je nemogoče posneti film. Lahko bi rekli, da je film pravzaprav svetloba. Čeprav se zdi nekaj samoumevnega, sem se pravega pomena svetlobe začela zavedati šele, ko sem prvič uporabila kamero. Fiksiranje svetlobe na film je hkrati način rezanja časa. Če bi slepi snemali filme, če bi svoje zgodbe lahko prenesli v podobe, bi rezultat očaral vse, ki se jih dotakne čarobnost filma. To je bila moja izhodiščna zamisel. /…/ Ali obstajajo stvari, ki jih ne moremo razumeti, čeprav jih lahko vidimo? In obratno: ali lahko razumemo tisto, česar ne moremo videti?«
– Naomi Kawase
»Filmi Naomi Kawase so morda najboljši lakmusov papir za empatijo, ki jo v tem trenutku premore filmska umetnost. Njena dela so niansirana, tankočutna in govorijo o bitkah, ki jih moramo v sebi biti, da bi se v zunanjem življenju povezali z drugimi. Kawasejeva ostaja kontroverzna režiserka in film Proti svetlobi nenaklonjenih ne bo prepričal. A pozorne gledalce bo nagradil z izkušnjo, ki odpira čute, misli in srce. /…/ Proti svetlobi je brezsramno lep film. Naomi Kawase tako kot Terrence Malick obožuje igro sončne svetlobe v pokrajini in na obrazih svojih junakov. Njeni liki – podobno kot Malickovi – včasih govorijo, kot da bi v iskanju večnih resnic življenje opazovali iz daljave. Pričujoče delo zato ni za cinike, pač pa za tiste, ki bodo pod vso njegovo kompleksnostjo znali poiskati prodorno in jasno vizijo. ‘Nič ni lepše,’ pravi Misako, ‘kot tisto, kar izginja pred našimi očmi.’«
– Cameron Bailey, Mednarodni filmski festival v Torontu