zgodba
Na začetku filma lastnik kavarne v Torontu pove: najhujša stvar, ki lahko doleti tvojo sosesko, je odprtje trgovine z vintage oblačili. Kmalu bodo sledili trendovske restavracije in bari – in ne bo trajalo dolgo, ko bodo ulice preplavili turisti. Vsako drugo stanovanje bo na Airbnbju, in še preden se boš zavedel, bo tvoja soseska podlegla gentrifikaciji. Saskia Sassen pa nemudoma doda: ko bi šlo le za gentrifikacijo …
Stanovanje je za večino izmed nas prostor, ki ga skušamo spremeniti v dom. Investicijske družbe pa v nepremičnini vidijo priložnost za dober – in hiter – zaslužek. Strokovnjaki to imenujejo »financializacija« stanovanjskega trga. A med stanovanjem kot tržnim blagom in zlatom kot tržnim blagom je velika razlika. »Zlato ni človekova pravica, medtem ko stanovanje je,« pravi Leilani Farha, poročevalka Združenih narodov za pravico do ustreznega bivališča.
Investitorjev ne zanimajo ljudje, ki prebivajo v njihovih močno precenjenih stanovanjih, še manj pa se zmenijo za vplive svojih investicij na urbano okolje. Njihova glavna (ali pa edina) skrb je tržna vrednost nepremičnine. Ti anonimni lastniki stanovanj, ki najpogosteje ostajajo prazna, naglo spreminjajo naša mesta v kraje, kjer ni mogoče živeti.
Pronicljiv uvid v mehanizem globalne stanovanjske krize odgovarja na vprašanje, zakaj si kar naenkrat ne moremo več privoščiti življenja v lastnem mestu, kdo našim skupnostim krade dušo in kaj lahko storimo, da si mesto priborimo nazaj.
iz prve roke
»V moji barviti, priseljenski četrti v Malmöju na Švedskem je bilo od nekdaj slišati besedo gentrifikacija. Pred dvajsetimi leti sem ustanovil skupino, ki je hotela novo in boljšo šolo, varnejše ulice, nič več kriminala, nič injekcijskih igel na otroških igriščih. Kmalu sem ugotovil, da so naša prizadevanja spodbujala gentrifikacijo. Ko smo se mi, skupina uspešnih družin, odločili ostati, so se cene nepremičnin dvignile. Kljub temu hočem verjeti, da so ljudje, ki bi radi naredili svoj del mesta boljši in varnejši, pozitivna sila v družbi. /…/ Pritisk govori o mestih, ki ne delujejo več v korist svojih prebivalcev. /…/ Mesta postajajo vse bolj podobna letališčem. /…/ Trgovska ponudba nima lokalnega značaja. Rojeva se nov tip mesta, ki ubija staro mesto. Za vse nas pa to seveda pomeni, da nam je vedno težje kupiti stanovanje. Mesto je vse manj v lasti meščanov. Pred petdesetimi leti je bilo sedemdeset odstotkov hiš v lasti ljudi, ki so v njih živeli. /…/ Zdaj smo mogoče na petdesetih odstotkih. /…/ Preostanek mesta je v rokah finančnih institucij in drugih finančnih igralcev. Če se trg sesuje, se fantje, ki ustvarjajo vse te kupčije, ugreznejo v zemljo. Svoj zaslužek so že ustvarili. To je tisto, kar Saskia Sassen primerja z rudarjenjem. Ko ti fantje počrpajo denar, odidejo; preprosto gredo naprej in vašo sosesko pustijo oropano vseh virov. To je zelo agresiven proces. /…/ V filmu Kolesa in avtomobili, skupaj na cesti je kolo služilo kot orodje za ustvarjanje romantike, nekaj, s čimer sem filmu narisal nasmeh na obraz. Tudi zdaj sem moral najti nekaj, kar bi služilo kot kontrapunkt Blackstonu, in takoj sem pomislil na skupnost. Podobe skupnosti ustvarijo tisti mali nasmeh, tisti drobec upanja.«
– Fredrik Gertten
zanimivosti
http://www.unhousingrapp.org/the-shift
http://zadrugator.org
portret avtorja
Fredrik Gertten (rojen leta 1956 v Malmöju na Švedskem) je sprva delal kot tuji dopisnik in kolumnist različnih medijev v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki in Evropi. Zadnjih nekaj let dela kot režiser in producent. Zanimanje mednarodne javnosti je vzbudil z dokumentarcem Bananas!* (2009) o boju nikaragovskih sadjarjev proti mednarodni korporaciji Dole – po predvajanju filma se je na Švedskem povečala prodaja banan iz pravične trgovine s 5 na 50 odstotkov. Zaradi filma je Dole režiserju grozil s tožbo, kar je Gertten kasneje prikazal v filmu Na bananinem olupku (Big Boys Gone Bananas, 2012). Na slovenski televiziji smo si lahko ogledali njegov film o problematiki prometne zasičenosti mest Kolesa in avtomobili, skupaj na cesti (Bikes vs Cars, 2015), na Mednarodnem film festu v Kranjski gori pa biografski dokumentarec o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću Postati Zlatan (Becoming Zlatan, 2016). Leta 2017 je za svoje delo na področju dokumentaristike prejel častni doktorat Fakultete za kulturne in družbene študije Univerze v Malmöju.
kritike
»Gerttenova presunljiva raziskava globalne stanovanjske krize se gleda kot v resnični svet postavljen triler zarote z navdihujočo glavno junakinjo.«
– Demetrios Matheou, Little White Lies
»Živahen, dostopen dokumentarec o globalni stanovanjski krizi bi moral občinstvo izzvati, razjeziti in ga opremiti s celo vrsto tem za pogovor. /…/ Potencialno depresivna snov je podana lahkotno in z dobrodošlo merico humorja.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Pritisk ne skriva svojega političnega stališča /…/. ‘Z uničenjem sveta lahko zaslužite,’ reče ekonomist Joseph Stiglitz, ‘in s tem je nekaj narobe.’ A tudi če pustimo ob strani vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, nam film ponudi fascinanten uvod v vprašanje, zakaj cene nepremičnin v mestih, pa naj gre za Toronto ali Vancouver, Berlin ali Barcelono, še naprej letijo v nebo. V svojem blago optimističnem zaključku celo predlaga način, kako to spremeniti.«
– Chris Knight, National Post
»Z vključitvijo primerov iz tako velikega števila mest nam film pokaže, kako šokantno so težave, s katerimi se spopadamo v Kanadi, podobne tistim, s katerimi se soočajo mesta po vsem svetu: veliki igralci finančnega trga, kot je zasebno kapitalsko podjetje Blackstone, vse bolj prevzemajo nadzor nad trgom nepremičnin. Podobne težave pa pomenijo tudi, da lahko uporabimo podobne rešitve. Kot ves čas poudarja Leilani Farha, moramo potrebo po ustreznem bivališču obravnavati kot človekovo pravico in ne kot tržno blago.«
– Samantha Edwards, NOW Toronto
»Srce tega vznemirljivega, nepopustljivega in zaskrbljujočega dokumentarca /…/ so strastni prebivalci, ki se ogorčeni nad ropanjem skupnosti borijo proti ‘nazadnjaškemu, pokvarjenemu in na lažeh temelječemu sistemu’. Protesti meščanov, ki vznikajo od Berlina do Barcelone, dajejo upanje, a prav lahko se zgodi, da boste ob koncu tega prikaza občutili potrebo po vsaj enem od tistih štiriindvajsetih šilc žganja, ki jih v otvoritvenem prizoru filma na pult zloži natakar iz Toronta, da bi pogasili pravičniški srd, ki ga bo film zagotovo izzval.«
– Mark Cubey, Mednarodni filmski festival na Novi Zelandiji
»Toda “ljudje s slogom” niso najhujše zlo za sosesko in cene stanovanj – obstaja hujše zlo. In to pošast, ki je ugrabila stanovanjski trg, skuša v dokumentarcu Pritisk detektirati in locirati Leilani Farha, neutrudljiva kanadska odvetnica in aktivistka, posebna poročevalka Združenih narodov, ki stanovanje razume kot temeljno človekovo pravico in ki prepotuje svet, /…/, da bi odkrila, zakaj so stroški najemnin povsem zasenčili plače. In zakaj so dobički povsem zasenčili človekovo pravico do dostojnega stanovanja. /…/ Pritisk je po malem hommage klasiki Roger in jaz (1989), v kateri je Michael Moore zaman lovil Rogerja Smitha, direktorja General Motorsa, ki je iz Flinta (Michigan) tovarne preselil v tretji svet, delavce pa zmetal na ceste – Leilani Farha zaman lovi Stephena Schwarzmana, direktorja Blackstonea, ki ljudi meče na ceste. Če vas ta doku ne bo razkačil, potem ste mrtvi. In če niste mrtvi, se boste vprašali to, kar se vpraša nizozemska sociologinja Saskia Sassen: “A mi mora v moji soseski kavo res postreči multinacionalka?” Vprašali pa se boste tudi: ali se je recimo Ljubljana pridružila svetovnim mestom (Amsterdamu, Berlinu, Ženevi, Seulu, Parizu, Barceloni, Montrealu ipd.), ki so začela boj proti komodifikaciji in financializaciji stanovanj?« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Pritisk je akutno aktualen film. Gertten starta s stališča popolnega laika in izbira sogovornike, ki znajo mehanizme v ozadju stanovanjskih balonov podati na razumljiv način, ter nas na pot spoznanja pošlje z navdihujočo sopotnico, ki v gledalcu prebuja aktivistični srd. Film skratka, ki ga je nujno videti. Ne toliko zaradi njegove umetniške vrednosti, ampak iz čiste družbene odgovornosti.«
– Špela Barlič, Dnevnik