zgodba
Lucky, priseljenec iz Gane brez urejenih papirjev, se na ulicah Broadwaya preživlja s prodajo ponarejenih blagovnih znamk. Z robo ga oskrbuje prijatelj Levon, priseljenec iz Armenije. Luckyjevo življenje se obrne na glavo, ko ga nekega dne obišče nekdanja punca in mu potisne v roke majhnega otroka, ki naj bi bil njegov sin. Medtem ko se Lucky sooča z novonastalo situacijo, ki od njega zahteva, da se v hipu prelevi v odgovornega očeta, se Levon trudi rešiti svoj razpadajoč zakon.
Unikatna mešanica naturalistično posnete socialne drame in tople, lucidne komedije značajev; zagotovo eden najbolj svežih in inovativnih ameriških neodvisnih filmov zadnjega desetletja.
zanimivosti
Že drugi film Seana Bakerja, Take Out (2001), je bil mešanica komedije, socialne drame in dokumentarnega filma o nezakonitih priseljencih, zato se je ob snemanju svojega tretjega celovečerca hotel izogniti ponavljanju omenjene teme. Toda ob srečanju z afriškim priseljencem in preprodajalcem ponarejene robe, Princem Abdujem, ki je sam ponudil sodelovanje, se je odločil nadaljevati tematiko v svojem značilnem realističnem slogu. Da bi se čim bolj približal dokumentarnemu videzu, je tudi za druge vloge uporabil kar ljudi z ulice – nezakonite priseljence, preprodajalce, tatiče; tudi Lindo, mater malega Princa, ki nenadoma vdre v življenje afriškega priseljenca Luckyja, igra kar njegova prava mati. Odsotnost scenarija in improvizacija ustvarjata pristne, že same po sebi dovolj dramatične, neklišejske dialoge. Nevsiljiva montaža ne stremi k dramatizaciji in skrajšanju dogajalnega časa, temveč z dopuščanjem dolgih kadrov pogovorov, prepirov in barantanja na ulici ustvarja vtis dogajanja v realnem času. Denarno omejenost, ki zavezuje k rabi tehnično pomanjkljive videokamere, pa režiser/snemalec obrne v prednost – tresoči posnetki in hitro menjavanje planov v enem kadru namreč povečajo vtis urbanega vrveža in dokumentarnosti. Zabrisuje se meja med dokumentom in fikcijo, prav kakor je nestabilna meja med realnostjo in ponaredkom v življenjih priseljencev, saj ni povsem jasno, ali so Američani ali tujci, ali prodajajo pravo ali ponarejeno robo … in predvsem – vsi se sprašujejo, ali je Prince zares Luckyjev otrok. Film ne poda dokončnih odgovorov na vprašanja in tudi resničnosti videnega ne razkrije dokončno. A ne glede na resnična razmerja med osebami in na vprašanje njihove realne/fiktivne narave iz filma izstopa tisto, kar je pristno in resnično onkraj vsakega dvoma – čustva, ki povezujejo osebe na platnu in ki lahko pustijo pečat na občinstvu, ne glede na socialno ali nacionalno pripadnost.
iz prve roke
»Želim pokazati, da film ni zanimiv le za prebivalce New Yorka. Res je, da je Princ Broadwaya pravi newyorški film, a njegove teme so univerzalne. Ljubezen, družina in prijateljstvo so prave teme filma.«
Sean Baker, režiser in scenarist
portret režiserja
Sean Baker je rojen v New Yorku, kjer je leta 1992 diplomiral iz filmskih študij na NYU. Znan je predvsem kot soavtor serije Greg the Bunny. Že s svojim prvencem, Four Letter Words (2001), nekakšno študijo odraščajočih mož v ameriških predmestjih, je zanimanje preusmeril k socialno-realističnim filmom. Tak je tudi njegov večkrat nagrajeni drugi film, Take Out (2004), v katerem vzame pod drobnogled zgodbo kitajskega priseljenca. V podobnem slogu posname tudi svoj zadnji film, Princ Broadwaya (2008).
kritike filma
»Princ Broadwaya je prepričljiva karakterna drama, kinetična, dramatična in prežeta z vonjem ulice, umeščena v svet migrantov brez papirjev, ki se preživljajo s preprodajo lažnih blagovnih znamk. Gre za svet, v katerega le redkokdaj pogledamo; celo takrat, ko se sprehodimo naravnost skozenj. Vendar nas mladi režiser Sean Baker primora, da tja pogledamo – in da nam ob tem ni vseeno.«
John Anderson, Variety
»Scenarist in režiser Baker svojo preprosto, na karakterjih osnovano zgodbo, ki je zakoreninjena v sodobnih težnjah po socialnem realizmu, zlagoma splete v večplastno meditacijo na temo moškosti, nacionalnosti in rase, pri čemer ves čas spretno lovi ravnotežje med tveganim motivom asimilacije in željo njegovih likov po doseganju vsaj minimalne osebne in socialne varnosti. Pri tem mu je v največjo pomoč zasedba neprofesionalnih igralcev, ki se po večini zanašajo na kolektivno improvizirane dialoge, temelječe na avtentičnih dramatičnih situacijah; rezultat tega so nadvse prepričljivi nastopi. /…/ Princ Broadwaya je prava stvar.«
Justin Lowe, The Hollywood Reporter