Jezikoslovka Louise se znajde na čelu ekipe, ki raziskuje nenadni pojav vesoljskih plovil na različnih koncih zemeljske oble. Medtem ko se ves svet pripravlja na izbruh globalne vojne, Louise išče način, kako komunicirati z nezemljani. Znanstvenofantastična drama Denisa Villeneuva (Ženska, ki poje, Sicario).
kritike
»Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva /…/ izgleda kot izpolnjena obljuba. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Prihod je introspektiven, filozofski in se nagiba k eksistencializmu, a se odvije v nepopustljivo vznemirljivem, dih jemajočem tempu. In sredi filma se zgodi razodetje – ne toliko nenaden preobrat kot elegantno raztapljanje vsega, kar mislite, da veste. Razodetje, ki vas bo kar pribilo na sedež.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Villeneuvova znanstvenofantastična drama o stiku človeka z nezemljani je sanjava, nenavadna, drzna. Kot se za film te vrste spodobi, hodi po robu absurdnosti, a mu uspe ostati na pravi strani. Ima pa tudi velikopotezen dramatični zasuk v slogu zgodnjih filmov M. Nighta Shyamalana, ki spretno in precizno razreši narativno dilemo, kako pravzaprav izpeljati film o vesoljcih na Zemlji.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Prihod je znanstvenofantastična parabola v občutno bolj idealistični, upanja polni tonaliteti kot večina drugih filmov tega žanra.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Prihod je dobro spolirana zgodba v obliki sestavljanke, njena čustvena in intelektualna draž pa bi jo morala ubraniti pred gledalci, ki radi iščejo dlako v jajcu. Kot vsa najboljša znanstvena fantastika prinaša tudi pomembno spoznanje o današnjem svetu – zlasti o nujnosti komunikacije in o tem, kako bomo morali, če bomo hoteli preživeti kot vrsta, preseči kulturne ločnice in zgrešene predstave. To pa je ideal, ki bi ga morali razumeti vsi – brez prevoda.«
– Dan Jolin, Empire
»Ključna ideja filma je, da je medsebojno razumevanje povezujoča, odrešujoča sila: tako ljudstva z različnih koncev sveta kot vojaške sile mnogih držav, vključno z ZDA, pobezljajo in predpostavijo, da je obisk iz vesolja zlonameren. Šele univerzitetna predavateljica je tista, ki prepreči polom. Tu se skriva privlačna ideja, da bi v primeru vseobsegajočega paranoidnega besa okope razumnosti branili racionalno razmišljujoči, sočutni liberalni intelektualci.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Film predstavi dilemo o trku med željo po znanju ter nagonskim strahom in sovražnostjo, a njegova glavna tema sta čas in naš linearni pogled nanj. Natanko na tej točki se Prihod izkaže za zanimivo variacijo znanstvenofantastičnega žanra. Villeneuve se ne trudi osvežiti vizualne tradicije žanra filmske znanstvene fantastike, ampak se modro odloči za najstarejši sredstvi, ki sta mu na voljo – montažo in pripoved –, ter tako ustvari film, ki svoji skromnosti navkljub predstavlja pomembno poglavje v razvoju žanra.«
– Clara Miranda Scherffig, Cinema Scope
»V bistvu gre za kombinacijo Medzvezdja (Interstellar) in Stika (Contact) – ali pa Bližnjih srečanj tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind), odvisno od tega, v katero demografsko skupino spadate –, ki pa jo poganja Villeneuvov čutni avdiovizualni občutek za nekaj, kar bi lahko poimenovali čustvena klavstrofobija.«
– Nicolas Rapold, Film Comment
»/…/ Denis Villeneuve /…/ je svojo kariero tako rekoč zgradil na zgodbah o močnih ženskih junakinjah, ki se s svojimi izjemnimi kvalitetami zoperstavljajo svetu, v katerem vlada trda moška logika fizične moči in potrebe po stalnem nadzoru. /…/ Ta antagonizem ima pomembno mesto tudi v njegovi trezni, elegantni, nič kaj pretirano senzacionalistični znanstvenofantastični viziji človeškega stika z zunajzemeljsko inteligenco. /…/ Louise je tista, ki s svojim neposrednim pristopom, intuitivnim sklepanjem in pripravljenostjo biti ranljiva uspe navezati stik /…/. Louise zares prisluhne; ko njeni razdraženi moški kolegi v njenem prevodu nezemljanščine slišijo besedo ‘orožje’ in začnejo nervozno božati peteline svojih pištol, ona razume, da je komunikacija preveč zapletena operacija za hitro sklepanje in da lahko ‘orožje’ morda pomeni tudi ‘orodje’.«
– Špela Barlič, Dnevnik