Če se »zgodovina ne ponavlja, pač pa rima«, je Prihajamo v miru testament te zaskrbljujoče realnosti – povest o zelo starih in zloveščih verzih.
zgodba
Nekaj let po odcepitvi Južnega Sudana je ozemlje nekdaj največje afriške države znova postalo prizorišče spopadov civilizacij, krvavih notranjih vojn in pustošenja naravnega bogastva. Režiser v svojem doma narejenem ultralahkem letalu iz aluminija in platna popelje gledalca na najbolj neverjetne kraje, kjer se usode, misli in sanje lokalnih prebivalcev prepletajo z interesi kitajskih naftnih družb, pripadnikov mirovnih sil, sudanskih militaristov in ameriških evangeličanskih misijonarjev.
Drugi del afriške dokumentarne trilogije Huberta Sauperja je sodobna odisejada ter vrtoglavo, fantastično popotovanje v srce Afrike, kamor se režiser Darwinove nočne more odpravi na krovu improviziranega letala. V trenutku, ko se največja afriška država lomi na dvoje, privre na plan stoletja stara civilizacijska patologija – kolonializem, spopad imperijev, večno trajajoče krvave (in svete) vojne za ozemlje in naravne vire.
iz prve roke
»Prihajamo v miru je moj najdaljši projekt doslej, film, ki ga je bilo najtežje narediti, ker sem skušal prodreti globoko v dušo kolektivne bolezni naše družbe. To je zelo težavna naloga in mislim, da se ta bolezen imenuje kolonializem … Največji izziv je bil v prvi vrsti poskus, kako opisati ta fenomen z jezikom filma, nato pa razbrati pomene med vrsticami in preseči najbolj nori vidik kolonializma: da si kot civilizacija nenehno izmišljamo neko veliko zgodbo, ki nato opravičuje naša dejanja. /…/ Mehanizem naše družbe je globoko izprijen, srhljiv in seveda tudi izjemno zanimiv. Ne pravim, da sem jaz tisti, ki poseduje moralni standard, ki ve, kaj bi bilo boljše. Sam imam ta privilegij, da živim izjemno življenje, da mi ljudje že leta dajejo dovolj denarja, da se lahko spuščam v izjemno nenavadne situacije in živim kot umetnik, kot popotnik, ki se vrača domov s tovrstnimi analizami. Srečo imam, da lahko živim nenavadno življenje in se vračam z enako nenavadnimi spoznanji, kakršno je tudi film Prihajamo v miru. /…/ Naslov je ciničen, vsebuje resnico in laž. ‘Prihajamo’ je resnica, ‘v miru’ pa laž. V bistvu je to pozdravni nagovor vseh kolonialistov. Parola, ki so jo človeška bitja vgravirala v zlato ploščo in z Apollom odnesla na Luno. Sporočilo vesoljcem, ki pravi ‘prihajamo v miru, od vas se hočemo učiti, vemo, da obstajate’. Seveda ne bodo ti nikoli odgovorili, saj niso neumni. Ali kot pravi Woody Allen: ‘Dokaz, da vesoljci obstajajo, je v tem, da ne govorijo z nami.’ /…/ Seveda je kamera večinoma aparat, ki razdvaja ljudi, še zlasti v stiku s kulturo, ki verjame, da kamera dobesedno ukrade dušo tistemu, ki ga posname. Toda včasih je lahko tudi čarobni mostiček, ki ljudi poveže. Ko nekoga snemam, sem popolnoma pogreznjen v njegovo realnost. Mislim, da je mogoče ta trenutek popolne povezanosti videti na platnu – to je bržkone tista čarovnija. Po drugi strani pa kamera pravzaprav ne obstaja. Prej gre za to, da jaz nekoga gledam, izraz v očeh tega človeka pa je morda tisto najsilovitejše in daleč močnejše filmsko orodje kot veliki plan.«
– Hubert Sauper
portret avtorja
Svetovno priznani dokumentarist Hubert Sauper, rojen leta 1966 v avstrijskem Kitzbühelu, slovi po eksplicitno političnih in angažiranih dokumentarnih filmih, ki žanjejo filmske lovorike ter izjemno pozornost kritike in občinstva ne le zaradi obravnavanih tematik, pač pa tudi zaradi Sauperjevega pristopa v slogu cinéma vérité ter avtorjeve značilne filmske govorice in estetike. Prihajamo v miru je drugi del načrtovane afriške trilogije, ki jo začenja za oskarja nominirani dokumentarec in dobitnik nagrade Evropske akademije za najboljši dokumentarni film, Darwinova nočna mora (Darwin’s Nightmare, 2004). Za svoje delo je Sauper doslej prejel številne nagrade in je gostujoči profesor na univerzah Harvard, Yale, UCLA, Columbia, Colorado, Santa Cruz, na Venezuelski univerzi, Univerzi v Havani in Istanbulu, Mednarodni filmski šoli v Moskvi in sloviti francoski La FEMIS.
kritike
»/…/ nezemeljski, ganljiv, bes vzbujajoč in prepričljiv dokaz tega, da v Južnem Sudanu kolonializem ni čisto nič ‘post’.«
– Manohla Dargis, New York Times
»Bi radi videli popolno sliko sodobnega kapitalizma? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki sledi vsem neoliberalnim direktivam, dogmam in mantram? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki je ustvarjen po podobi finančnih trgov? Potem si vsekakor poglejte Sauperjev dokumentarec Prihajamo v miru … Tu boste videli kapitalizem na odprti sceni – v čisti obliki. Brez skrivanj in zastranjevanj, brez opravičevanj in kesanj. Tu boste videli kapitalizem, ki prihaja v miru, kot prijatelj, z nasmehom tujega investitorja, dobrega gospodarja. /…/ Logika tujih investitorjev je na dlani: najbolje bi bilo, če bi vsi Sudanci preprosto izginili, saj bi lahko potem mirno izkoriščali njihova naravna bogastva! S tem bi se tisti originalni neoliberalni trojki – liberalizacija! deregulacija! privatizacija! – izpolnile sanje. In ko se neoliberalnemu kapitalizmu enkrat izpolnijo vse sanje, izgleda apokaliptično in morasto, hja, kot Darwinova nočna mora.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Iz zraka je Sauperjeva podoba Afrike videti mitska, toda režiser dobro ve, da bo moral pred koncem potovanja v njeno drobovje večkrat pristati v blatu. Sauper, ki ni nikakršen ‘Mali princ’, pa čeprav pade z neba, je prej neke vrste kartograf, ki odkriva koordinate sicer odmišljenega in nevidnega sveta. Medtem ko gradi arhiv prihodnosti, zbira dokaze norosti in zločina v posnetkih, prepojenih s solzami. Prihajamo v miru se loteva zgodovine z mero genialnosti, ki je v redkih dokumentarcih tako otipljiva.«
– B. Ruby Rich, Film Quarterly
»Lepota Sauperjevega dela, ki jo lahko vidimo v Darwinovi nočni mori in avtorjevem novem filmu, je v tem, da uspe predočiti in urediti neverjetno bogastvo na videz heterogenega materiala tako, da se mnogoteri (in pogosto paralelni) vzroki in posledice naravno izkristalizirajo. Sestavljena v celoto se ta snov preobrazi v silovito obsodbo patološkega sistema, toda Sauperjevi filmi dihajo, prej dajejo vtis odprtosti, kot da bi bili pretirano strukturirani in pridigarski, kar gledalcu vzbuja občutek, da je do pretresljivih ugotovitev prišel tako rekoč sam.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Prihajamo v miru, mojstrsko zgrajen in ustrezno ogorčen pogled na neokolonialistično izkoriščanje Južnega Sudana, je po Darwinovi nočni mori drugi del začrtane trilogije o sodobni krizi afriških držav avstrijskega dokumentarista Huberta Sauperja. Film, ki je nastajal šest let, spremlja Južni Sudan na poti k neodvisnosti, med omikanim plenjenjem njegovih naravnih bogastev in pustošenjem vojne; po avtorjevih besedah vrsta vasic, ki jih vidimo v filmu, danes ne obstaja več. Sauper je pomagal celo oblikovati doma narejeno letalo, da bi lahko neomejeno potoval po državi. In tudi film sam je smotrno sredstvo vzvišenih ciljev. /…/ Kljub Sauperjevi naraciji, ki se začne z umestitvijo Južnega Sudana v kontekst stoletnih sanj evropskega kolonializma, film ni didaktičen, pač pa raje izbere cine-veritejsko strategijo, ki dopušča gledalcu, da sam najde pot.«
– Rob Nelson, Variety
»Dokumentaristi slovijo po tem, da so pripravljeni narediti karkoli, da bi svoje zgodbe spravili na film. Toda redki gredo tako daleč kot Hubert Sauper. Da bi dosegel ta izjemni vpogled v afriško realnost, ki nam ga ponudi v izvrstnem Prihajamo v miru, je nad kontinent poletel z majcenim ultralahkim letalom, ki ga je sam skonstruiral. /…/ Inteligenten, humoren in intenziven mož, ki strelja zamisli in znanje tako bliskovito, da mu le stežka slediš …«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Hubert Sauper je muha v viharju afriškega domnevnega razvoja. Na valu kaosa jezdi drzno, vztrajno in odločno; svojo radovednost izrabi, da prikaže konflikt zahtev in interesov v tekmi za najmlajšo državo sveta, svoj privilegirani položaj tujca v Afriki pa za razkritje pravega obraza prav tega privilegija. Film Prihajamo v miru je utelešenje svojega avtorja in njegove metode: reportažni film v svoji najbolj hipni, zbadljivi, provokativni, sočutni in globoko otožni obliki.«
– žirija Mednarodnega festivala dokumentarnega filma Jihlava
»Sauper se namreč domiselno odloči, da bo pogled nevednega, šibkega člena tega razmerja, torej tistih ki so izkoriščani in zlorabljeni, vsilil gledalcu, saj ga večino časa drži v nevednosti in mu le počasi razkriva resnico tistega kar se odvija pred njim. Tako pomen angažiranosti v dokumentarcu Prihajamo v miru dobi novo, svojsko dimenzijo, saj avtor gledalcu omogoči, da podoživi, izkusi pozicijo subjekta njegovega dela. Film pa je prav tako prežet s tisto spektakularno vizualno liričnostjo, ki je tako značilna za njegove podobe. Zato ne dvomimo, da bo naletel na izjemen odziv pri občinstvu, kar je tudi prav, saj tovrstna dela širijo našo zavest o dogajanju v svetu.«
– Denis Valič, RA ARS