zgodba
Julie se po najboljših močeh trudi vzgajati svoja otroka v predmestju, hkrati pa obdržati službo v luksuznem pariškem hotelu. Ko končno prejme povabilo na razgovor za delovno mesto, na katerega je že dolgo upala, izbruhne vsesplošna stavka v javnem prevozu. Vse se ustavi, zamude se kopičijo in krhko ravnovesje, ki ga je Julie vzpostavila, je nenadoma ogroženo …
iz prve roke
»Prezaposlena je socialna drama, h kateri sem na neki način pristopil kot k trilerju. Hotel sem, da bi vsakdanja dejanja postala vir napetosti. Glavna junakinja Julie živi na hitrem pasu, a ne ker bi bila vohunka ali agentka Cie, ampak preprosto zato, ker se kot mati samohranilka bori za boljše življenje. /…/ Julie je bojevnica. Zanjo so sprejemljiva vsa sredstva, kar vključuje tudi občasno prirejanje resnice. Je vsakdanja junakinja in želel sem prikazati vse njene plati: vidimo jo v družbi njenih dveh otrok, s sodelavci, prijatelji, na razgovoru za službo. Nikoli ni povsem ista ženska in prav vsota vseh nam pove, kdo v resnici je. Ima napake, zna biti sama sebi največja sovražnica in njena vztrajnost včasih spominja na trmoglavost. Je hkrati močna in krhka. /…/ Film se dogaja med veliko stavko, ki zajame vso državo in se razširi na vse sektorje. Vse se začne podirati, podobno pa doživlja tudi moja protagonistka. Želel sem, da bi individualni in kolektivni boj potekala vzporedno, gledalec pa bi na ta način razumel, da sta povezana, da pripovedujeta isto zgodbo in da je eden posledica drugega. Julie se je znašla v mrtvem kotu; sodi v kategorijo najranljivejših delavcev, za katere je stavka ali kakršna koli oblika predstavništva bolj ali manj nemogoča. Spomnil sem se pariških stavk leta 1995; takrat me je navdušilo, kako so Parižani in prebivalci predmestij pokazali solidarnost in na drugačen način poskrbeli, da je življenje v mestu teklo naprej: hodili so peš, štopali, si med seboj pomagali … Želel sem prikazati to vzdušje vsakodnevnega boja in predvsem solidarnosti.«
– Éric Gravel
portret avtorja
Éric Gravel je kanadski scenarist in režiser, ki zadnjih dvajset let živi v Franciji. Leta 2017 je posnel celovečerni prvenec Nezlomljiva Aglaé (Crash Test Aglaé), Prezaposlena pa je njegov drugi celovečerni film.
kritike
»Režiser Éric Gravel se po celovečernem prvencu Nezlomljiva Aglaé (2017) v svojem drugem filmu spet vživi v krhkost in vzdržljivost glavne junakinje ter ustvari doživet prikaz posameznika oziroma posameznice, ujete v nepravično kolesje življenja, ob tem pa, ne brez ironije, poda pronicljiv komentar sodobne francoske družbe. Laure Calamy v glavni vlogi na svojih ramenih nosi vso težo filma – krhka in vzdržljiva. Njene oči so udrte, begave, zmedene, pretresene, utrujene, solzne, zaskrbljene in polne upanja. Izdih.«
– Tina Lešničar, Delo
»Gravel kar najbolj izkoristi energijo svoje izjemne glavne igralke /…/ in ustvari dih jemajoče delo; človeško dramo, ki tako izvrstno zrcali sodobno resničnost in aktualna družbena vprašanja, da zlahka vzbudi našo empatijo. /…/ Režiser po celovečernem prvencu Nezlomljiva Aglaé /…/ v povsem drugačnem slogu potrjuje svoje zanimanje in dar za osvetljevanje družbenih tem prek zanimivih ženskih portretov, pa tudi spretnost ob preoblikovanju pomembnih vprašanj v prepričljive in razburljive filmske pustolovščine.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Ko iz Julie naredi junakinjo, film nakazuje, da sodobno gospodarstvo vsakdanje življenje spreminja v divji boj ter da napredek, ki ga obljublja družba, še zdaleč ni nekaj običajnega, pač pa izjema – stvar izjemne drznosti, poguma, premetenosti in sreče. /…/ Prezaposlena, ki se tematike loteva z ostro analitično specifičnostjo, je eden najboljših filmov o delu v zadnjem času.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Ta portret sodobnega dela se razvija z dih jemajočo napetostjo, ki spominja na filme bratov Safdie. Toda namesto med gangsterji in kokainom gonilno silo poišče v vsakdanjih obveznostih neke povsem običajne ženske /…/.«
– Beatrice Loayza, The New York Times
»Gre za izjemno dinamičen, intenziven film – na trenutke se zdi, kot bi gledali žonglersko predstavo z motorno žago, ki bo šla kmalu katastrofalno po zlu.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Julie je dokaz, da se je življenje v neoliberalizmu prelevilo v dramo, triler, grozljivko – v perpetuum mobile napetosti, stresa, panike, strahu in negotovosti, non-stop krizo in obsedno stanje, hektični total prekamosti, boj za preživetje, Grand Guignol prezaposlenosti.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Toda Julie, igra jo Laure Calamyi, ki se je spomnimo iz serije Pokličite mojega agenta, je borka, ki se je odločila, da tokrat ne bo zaigrala v socialni drami, ampak da je njeno mesto v trilerju. Julie bo poiskala rešitve v nemogočih položajih, namesto da bi žalovala nad problemi, ki so se zgrnili nadnjo. Elemente trilerja v film vnaša predvsem glasba, pa tudi montaža in kadriranje. Petminutna zamuda, zaradi gneče v prometu ali tradicionalnega otroškega jutranjega zavlačevanja je za Julie lahko usodno. Če zamudi jo čaka odpoved. Julie zato nastopi kot nekakšen Jason Bourne ali Ethan Hunt iz Misije nemogoče. Toda z razliko, da je njena misija nemogoče zgolj preživeti v kapitalizmu. Zjutraj ali sredi noči vstane in se obleče z disciplino profesionalnega vojaka. Tudi film poteka v hitrem ritmu. Glavni junakinji komaj sledimo v njenem izčrpavajočem maratonskem šprintu skozi življenje in skozi Pariz, sicer mesto luči, ki pa je v Prezaposleni sivo, hladno in temačno. Toda pustite se presenetiti. Prezaposlena je napet film o izzivih vsakdanjega življenja, ki nam včasih ne pustijo predaha niti za hip.«
– Urban Tarman, RA Slovenija
»Že prvi takti filma v gledalcu dvignejo nivo adrenalina, potem pa se začne v Juliejin družinski mehurček iz radia usipati še kaos zunanjega sveta: vsesplošne stavke po mestu hromijo promet in javno življenje. … A še vedno je to predvsem film o neizprosnem tempu sodobnega urbanega življenja, ki je na neki način tudi dejanski protagonist filma. Kljub temu, da o življenju glavne junakinje ne vemo skoraj ničesar, se z njo zlahka poistovetimo. Tudi če ne živimo v tako velikem mestu in nismo pod takšnim pritiskom kot ona, brez težav razumemo naglico, ki ji kroji dan. Razumemo utrujajočo, nenehno ponavljajočo se rutino vsakdanjika, razpetega med opravke na delovnem mestu in opravke doma. Razumemo pat pozicijo ženske, ki bi rada sebi zagotovila boljši položaj in svojima otrokoma lepše otroštvo ter se pri teh prizadevanjih lahko opre le na lastne resurse.«
– Špela Barlič, Dnevnik