»Ko vidim, kakšno sranje je moral prenašati moj oče, mi pridejo solze v oči.«
– T. S. Monk mlajši
iz prve roke
»Ti posnetki so bili pravo darilo, saj razkrijejo veliko o Monkovi osebnosti: vidimo ga lahko govoriti! Res je malce čudaški, ampak tudi skorajda priljuden; prijazen, nežen in iskren. Trudi se odgovarjati na nesmiselna vprašanja … Končno sem lahko videl tudi Theloniousa Monka, kot ga opisujejo njegovi sorodniki ali pa Robin D. G. Kelley v svoji osupljivi biografiji Thelonious Monk: The Life and Times of an American Original. Umetnikov sin T. S. Monk je bil ob ogledu filma zelo ganjen, videl je človeka, ki ga je poznal. Tudi mene so posnetki globoko pretresli, prav neverjetno je, kaj so si dovolili. /…/ Leta 1969 je Monk ravno zaključeval desetletno turnejo in postajal je utrujen. Bilo je malo pred tistim, ko se je začel umikati, kmalu pa je povsem nehal igrati. Arhiv ni nikoli nevtralen, ima zorni kot, prinaša določen pogled. Toda dolgi, še nerazrezani posnetki so mi omogočili, da sem obrnil pogled in poskusil dogajanje pogledati skozi Monkove oči. /…/ Te podobe imajo v sebi nekaj ambivalentnega: čeprav izražajo nekakšno fascinacijo nad umetnikom, hkrati pričajo o neverjetni brezobzirnosti. Kot na primer čudoviti in zelo presenetljivi posnetki, na katerih se Monku kamera tako približa, da njegova sapa zarosi objektiv … Sredi dogajanja, ki vse bolj spominja na cirkus, ostaja presenetljivo miren in neverjetno osredotočen. /…/ Oddaja je bila namenjena predvsem temu, da predstavi novinarjev pogled na Theloniousa Monka. Mimogrede: Henri Renaud sploh ni bil novinar, temveč jazzovski pianist, toda svojo vlogo odigra ravno toliko nerodno kot zagnano. Ves čas razvija svojo vizijo o nerazumljenem geniju, o prekletem umetniku, ki čaka na blagoslov … Čutimo, da Monka občuduje, a vrzel je res globoka. /…/ Gradi svojo zgodbo, ne da bi se zavedal, kaj zares sporoča. Thelonious Monk se je s takšnim simbolnim nasiljem soočal skozi vso svojo kariero. Prav ta nesporazum, pogubna dvoumnost, zgrajena iz nasmehov in spoštovanja, je tisto, kar pri vsem skupaj najbolj moti. Novinarjevo videnje Monka je daleč od kakršne koli konkretne resničnosti; gleda ga skoraj kot nekaj eksotičnega. Vidi le tisto, kar želi videti. /…/ Film skuša razčleniti diskurz oddaje s pomočjo montaže. /…/ Slediti sem moral kronologiji dogodkov, da bi Monka pokazal takšnega, kakršnega bi morda videli, če bi ga lahko bolje spoznali; da bi ga spravil iz škatle, v katero so ga zaprli. Izbral sem trenutke in prilagodil trajanje sekvenc, da sem dobil dva motiva: Monkov zorni kot in nastajanje oddaje. /…/ Tako kot v Monkovi glasbi tudi v filmu veliko prostora zavzamejo tišine. Razkrivajo bistveno. Tudi disonance nam pomagajo ‘slišati’. Edina prava referenčna točka v filmu je bila glasba in želeli smo, da bi gledalec resnično prisluhnil, ko Monk končno zaigra. V njegovi glasbi je vse. Čudovita je. Podajo mu mikrofon, toda njegov glas je pridušen. Šele ko zaigra, ga končno lahko zares slišimo. Zame je bilo to najpomembnejše … Monk je glasbenik in želel sem, da se njegova glasba sliši. Ko zaigra, se začnejo stvari zares dogajati.«
– Alain Gomis
kritike
»Film Previj in poglej skuša Monka na novo definirati – ne le kot nespornega in vsesplošno spoštovanega genija, temveč kot nekoga, ki je bil žrtev podobnih okoliščin kot mnogi njegovi sodobniki. /…/ Gomis iz sicer nepomembnih arhivskih posnetkov ustvari slikovit portret enega najbolj enigmatičnih umetnikov v zgodovini in osupljiv prikaz ustvarjalnega uma pri delu. Film na novo zgradi preteklost, ne da bi spremenil resničnost. Namesto tega jo skrbno preoblikuje, da bi se bolj približala dragoceni perspektivi, ki bi se najverjetneje povsem izgubila, če ne bi bilo režiserjevih občudovanja vrednih prizadevanj, da vrne izgubljeni čas.«
– Matthew Joseph Jenner, International Cinephile Society
»Monkova obupanost nad situacijo nikoli ne ovira njegovega igranja, ampak ga prej dopolnjuje, saj udarno moč in filozofsko samotnost glasbe postavi v realni okvir. S svojimi razkritji pa Gomis razgali tudi vzvišeno in predvidljivo industrijo dokumentarnih oddaj.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Renaud je veliko izgubil v prevodu, toda Gomisov film glasbenika pokaže v luči, v kakršni smo ga doslej le redko videli.«
– Conor Williams, Reverse Shot