zgodba
Ahmad se na prošnjo žene Marie iz Teherana vrne v Pariz, kjer naj bi uredila ločitvene dokumente. A tisto, kar naj bi bila zgolj formalnost ob zaključku štiriletnega ločitvenega postopka, kmalu pripelje do niza nepričakovanih razkritij, ki Ahmada proti njegovi volji znova povlečejo v ženino življenje.
Film z oskarjem nagrajenega Asgharja Farhadija (Ločitev) je še ena intenzivna družinska drama, v kateri ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Režiser v slogu napete detektivke raziskuje zapletene medčloveške odnose in razkriva relativnost resnice. Film je Bérénice Bejo (Umetnik) prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu.
iz prve roke
»Navadno je prihodnost tista, ki se nam zdi nejasna – zato, ker je ne poznamo. Meni pa se zdi, da je preteklost še bolj zamegljena. V sedanjem času bi nam morala biti bliže, kot nam je bila nekoč, saj hranimo njene sledove. A v resnici je kljub fotografijam in e-pošti postala še bolj zabrisana. Morda imamo dandanes občutek, da življenje beži naprej in se ne meni za preteklost, a njene sence še naprej visijo nad nami in nam preprečujejo, da bi se premaknili naprej. Ne glede na to, kako odločeni smo, da se osredotočimo na prihodnost, se bremena preteklih dogodkov ne moremo znebiti, in zdi se mi, da to velja tako za Evropo kot za ostali svet. /…/ Velik del svojega profesionalnega življenja sem preživel v gledališču. Eden mojih najljubših dramatikov je bil Ibsen. V gledališču sem se naučil veliko o drami. Razlog, da se večina mojih zgodb v zadnjem času odvija v družini, izvira iz dejstva, da se počutim zelo blizu svojemu gledalcu. Mislim, da ni bolj univerzalne izkušnje, kot je družina. Ta zame predstavlja vez z gledalcem. Konteksta, v katerem se zgodba odvija, mi ni treba pojasnjevati. Odnosi v družini, predvsem med partnerjema, so morda najstarejši odnosi v človeški zgodovini. Življenje v paru prinaša veliko trpljenja in bolečine, a trpljenje in bolečina sta vedno drugačna, edinstvena. O tej temi bi lahko govoril vse življenje, pa mi ne bi uspelo povedati vsega.«
– Asghar Farhadi, režiser in scenarist
portret avtorja
Asghar Farhadi (1972, Isfahan, Iran) je diplomiral iz filmske režije na teheranski univerzi. V času študija je napisal in režiral več gledaliških iger ter režiral nekaj priljubljenih televizijskih serij. Leta 2001 je skupaj z režiserjem Ebrahimom Hatamikio napisal scenarij za uspešen film Ertefae Past, dve leti kasneje pa posnel svoj režijski prvenec Raghss dar ghobar. Širše mednarodno priznanje mu je prinesel četrti celovečerec Darbareye Elly, s katerim je leta 2009 osvojil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo in nagrado za najboljši igrani dolgometražec na filmskem festivalu Tribeca. 2012 smo si v Kinodvoru lahko ogledali njegov peti celovečerec, veliko mednarodno uspešnico Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). Delo, ki so ga kritiki v hipu in skoraj soglasno označili za mojstrovino ter ga uvrstili na številne lestvice najboljših filmov leta 2011, je avtorju prineslo več kot sedemdeset mednarodnih nagrad, vključno z berlinskim zlatim medvedom in oskarjem za najboljši tujejezični film. Preteklost je prvi film, ki ga je režiser posnel zunaj rodnega Irana.
kritike
»Iranski režiser Asghar Farhadi se v filmu Preteklost vrača k družinski drami, ki se gleda tako napeto kot kriminalka. /…/ [Film] z izjemno senzibilnostjo in natančnostjo razgrne vso krhkost in zapletenost družinskih odnosov, nenehno na meji med razstavljanjem in sestavljanjem.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Asghar Farhadi s filmom Preteklost potrjuje sloves mojstra obdelave kompleksnih medčloveških razmerij.«
– Simon Popek, Dnevnik
»/…/ eden boljših filmov letošnje bere.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»/…/ kompleksno in suvereno delo, s katerim iranski filmar potrjuje izjemno sposobnost predstavljanja zapletenih, pristnih in tragičnih družinskih zgodb.«
– Klemen Černe, Siol.net
»/…/ z izjemnim občutkom zgrajena družinska melodrama, v kateri konec zakona pomeni le začetek nečesa drugega; nepozabna tapiserija skrbno premišljenih razkritij in globljih človeških resnic. /…/ Dandanes je le malo filmskih ustvarjalcev, ki lahko upravičeno trdijo, da delujejo v Renoirjevi humanistični tradiciji, a Preteklost predstavlja resnično utelešenje maksime Pravila igre, da ima vsak svoje razloge. Farhadijevi prefinjeno izrezljani liki, ki delujejo hkrati domače in pogosto nepredvidljivo, kameri neprestano razkrivajo svoje nove strani ter se poigravajo z gledalčevo naklonjenostjo, saj film človeško stanje ne le preiskuje, pač pa secira.«
– Justin Chang, Variety
»/…/ iranski režiser je znova izkoristil priložnost, da pokaže svojo osupljivo sposobnost, kako z uporabo različnih perspektiv povedati izjemno kompleksno zgodbo. /…/ Ta se podobno kot pri Ločitvi vrti – v whodunit slogu – okoli krivde za samomor – in okoli in okoli in naprej in nazaj, medtem ko detajli preteklih dogodkov prihajajo na dan v vsej svoji protislovnosti. S tem ko vsak lik poskuša svoj občutek krivde naprtiti nekomu drugemu, Farhadi dodatno osvetli izmuzljivo naravo resnice. Z umeščanjem likov na siva področja morale odvzame veljavo pojmu objektivnosti, gledalcu pa omogoči, da svobodno ustvarja zavezništva zdaj z enim zdaj z drugim članom družine – čeprav kot posameznik nihče izmed njih ni posebno simpatičen.«
– Emma Myers, Film Comment
»Asghar Farhadi postreže s še eno napeto, vsebinsko gosto dramo o etiki, ljubezni in zvestobi. /…/ Podobno kot pri Ločitvi iskanje resnice tudi tu ves čas ovirajo nova razkritja in zamegljuje dvom – vse dokler se ne začnemo spraševati, ali obstaja le ena resnica o tem, kar se je zgodilo v ‘preteklosti’.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Gledalec nima niti za trenutek občutka, da je v rokah kogarkoli drugega kot samega mojstra pripovedi.«
– Keith Uhlich, Time Out New York
»Farhadi se (ponovno) izkaže tako za velikega humanista kot mojstra v oblikovanju likov, katerih kompleksne psihološke motivacije so vedno osvežujoče in zastrašujoče prepričljive.«
– David Jenkins, Little White Lies
»/…/ še ena boleče intimna pripoved o družinskih težavah, ki premore dramatično napetost trilerja. Farhadi je iznašel čisto nov način, kako tradicijo neorealizma spojiti s skrajno napeto detektivko.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»Zapletena in pogosto briljantna drama z obvladano in inteligentno igro, elegantno izpeljanim mozaikom detajlov, nepričakovanimi vsebinskimi preobrati, napetimi zasuki in razkritji.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»/…/ najbolj mednarodnemu izmed iranskih režiserjev ni enakega, kadar gre za intimne drame, ki so hkrati kafkovske in napete, kot bi bila zgodba na gosto posejana s fragmentacijskimi bombami. /…/ S Preteklostjo gre še dlje, v njej skrivnosti implodirajo ena znotraj druge kot ruske babuške – vse do zadnjega plana-sekvence, resničnega orožja za množično uničenje, ki vas bo spravilo na kolena. /…/ Farhadi ustvari koreografijo obžalovanja, ki ves čas sprašuje gledalca: Kdaj je ‘prepozno’? Kdaj pridemo do točke, ko se ne moremo več obrniti?«
– Stéphanie Lamôme, Première
»Farhadi je morda največji pristni dramatik ta trenutek, naš najbližji ekvivalent velikanom stare šole, kakršni so Čehov, Ibsen in Strindberg.«
– Mike D’Angelo, AV Club
»Farhadijeva igralska zasedba je brezhibna, posebno Bérénice Bejo /…/ se odlično izkaže v zanjo neobičajni vlogi predmestne matere treh otrok. A resnična zvezda filma je scenarij, mojstrovina samoobvladanja, ki niza eno eksplozivno razkritje za drugim.«
– Damon Wise, filmski festival BFI v Londonu
»Tako kot ne čudi, da vulkanska Marie, potrebna terapije, dela v lekarni in da zapackani Samir, potreben očiščenja, vodi kemično čistilnico, tudi ne čudi, da Ahmad – opazovalec razpada zahodne seksualne politike, modernosti in permisivnosti – izgleda kot duh, ki skuša detektirati, kaj se je zgodilo, in da otroci, ki preveč vedo, izgledajo kot tisti otrok, ki v De Sicovi neorealistični klasiki Otroci nas gledajo opazuje mučno ločevanje svojih staršev, toda preteklost, ki se oklepa ljudi, je stresnejša in destruktivnejša od ločitve. Preteklost je napaka. Kot spomini.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V tem filmu si vsi vse povedo, a nikoli pravočasno, a tudi tedaj, ko se zdi pravočasno, ni prav, ker je v povedanem vselej še nekaj zamolčanega ali pa nekaj zmote. /../ Obenem, če ne predvsem, pa je Preteklost film o času, tako tem vsakdanjem, aktualnem času, v katerem gre tudi za aktualne zadeve multikulturnosti, kot času v pomenu stičišča in križišča raznih sočasnosti, križišča, ki je tako potencialno kot dejansko kritično, saj ne le v vsaki sedanjosti še biva preteklost, marveč ima lahko tudi sedanjost lastnost živega mrliča.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Farhadijeva zadnja filma sta tako pristna tudi zato, ker marsikaj prepuščata gledalčevi interpretaciji. /../ Če nas je Ločitev preganjala še dolgo po ogledu, nas Preteklost ne. Kljub temu je Farhadijev najnovejši film kompleksno in suvereno delo, s katerim iranski filmar potrjuje izjemno sposobnost predstavljanja zapletenih, pristnih in tragičnih družinskih zgodb. Zgodb, s katerimi se srečujemo za štirimi stenami in ki so vse prej kot družinske pravljice.«
– Klemen Černe, PlanetSiol
»Vsekakor se Preteklost začne zelo obetavno. Pravzaprav vsa prva polovica filma daje misliti, da je Farhadi spet zadel v polno – gledalca namreč neustavljivo pritegne z enako mešanico vzbujanja frustrirane radovednosti in klavstrofobno delujočega kaosa, ki je navduševala že pri njenem predhodniku. Farhadi bistvene informacije o dogajanju na film prepušča zelo skopo in s tem gledalca prisili, da v upanju na namig, ki bi razjasnil ozadje, pozorno spremlja na videz ležerno banalne, vsakdanje, a vseeno občutljivo niansirane interakcije med osebami v filmu. Omejenost kamere s kaotično notranjostjo avtomobila v prometu, priročno razpostavljenimi stenami prostorov ali navsezadnje pohištvom in kramo, razporejenima vsepovprek, kar kliče po figuri, ki bi pospravila, raz/počistila in uredila tako prostor kot dogajanje ter nam razjasnila ozadje zgodbe; povedala, kdo je pravzaprav v kakšnem razmerju s kom, ter ločila resnico od mnenj likov v filmu.«
– Tina Poglajen, Ekran