zgodba
1945, Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je eno najhujših obleganj v zgodovini končano, se bitka življenja in smrti nadaljuje. Ija, sestra v vojaški bolnišnici, in Maša, ki se je ravnokar vrnila z bojišča, skušata med razvalinami na novo zgraditi svoji življenji.
Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada. Film, svobodno prirejen po knjigi Vojna nima ženskega obraza, je mlademu ruskemu režiserju Kantemirju Balagovu (Bližina) prinesel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled v Cannesu, vodomca na zadnjem Liffu, uvrstil pa se je tudi v ožji izbor za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni celovečerec.
iz prve roke
»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje.
Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne? /…/ Moj glavni navdih je bila knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Knjiga mi je odprla povsem nov svet. Spoznal sem, kako malo sem vedel o vojni in o vlogi žensk v njej. /…/ Posledice vojne čutimo v prostorih, kjer se zgodba odvija, v barvni paleti filma in – kar je najpomembnejše – v usodah naših junakinj. Pomembno se mi je zdelo, da posledice vojne pokažem na človeških obrazih, očeh in telesih, ne le na zapuščenih in uničenih zgradbah. Beseda prekla na prvi pogled opisuje telesne lastnosti in videz naše glavne junakinje Ije, ki je zelo visoka ženska. A mislim, da film bolj govori o okornosti, s katero liki izražajo čustva – nerodni so, po vojni se učijo znova živeti, in to je zanje zelo težko. /…/ [Navdihujejo me filmi] Pesti v žepu Marca Bellocchia, Moj prijatelj Ivan Lapšin Alexeja Germana, Letijo žerjavi Mihaila Kalatozova, Rosetta bratov Dardenne, Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Rocco in njegovi bratje Luchina Viscontija in vsa dela Marcela Carnéja.«
– Kantemir Balagov
portret avtorja
Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v Nalčiku na severu Kavkaza. Svoj prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) je posnel pod mentorstvom Aleksandra Sokurova in zanj prejel nagrado FIPRESCI v programu Posebni pogled festivala v Cannesu. Dve leti pozneje je bil tam premierno prikazan in nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film Prekla.
kritike
»Življenje in lepota vztrajata tudi po obleganju Leningrada. /…/ Med režiserjevimi številnimi talenti je sposobnost evokativnega poustvarjanja preteklosti – in njegov nadrobni opis leningrajske bolnišnice /…/, polne ranjenih teles in duš, kipí od življenja na način, ki spominja na disfunkcionalni kaos Alekseja Germana. /…/ Čeprav je tema boleča in film ne varčuje z udarci, se režiser izogne mizerabilizmu. Zgodbo pripoveduje zadržano in tankočutno, mizansceno pa prežame s čudovito poezijo. Slednjo najdemo v izjemno taktilnih posnetkih, ki lase in kožo ujamejo v podobe žareče svetlobe; pa tudi v kompozicijah, ki naš svet preoblikujejo na nepričakovan, osupljiv način. /…/ Dejstvo, da Prekla blesti na tako številnih področjih – domiselne scenografije in samozavestnega vodenja igralcev sploh še omenili nismo –, priča o rigoroznosti in domišljiji tega nadarjenega mladega režiserja, čigar psihološka pronicljivost in formalni nadzor nad razpršeno zgodbo razkrivata, da gre za dragocenega umetnika.«
– Caspar Salmon, Sight & Sound
»Ljudje v šoku, narod v šoku, film v šoku – in nazadnje – gledalci v šoku. /…/ Ganljiv, vznemirljiv, prevzemajoč film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Balagov vojno prikaže z dvojno drugačne perspektive, kot smo je vajeni – s perspektive intimnega in ženskega gledišča. Tako izriše kompleksno sliko vojnega opustošenja, ne da bi se sploh približal bojišču. K zgodovinski temi pristopi na izrazito sodoben način, poigrava pa se tudi z barvnim simbolizmom – slika temelji na kontrastu rdeče in zelene, za kateri se zdi, da simbolizirata boj med bližino smrti in željo po življenju. Tako sicer naturalistični film dobi blago nadrealistično, hipnotično kvaliteto, s katero gledalca povsem posrka v sporočilo o tem, kako vojna za tiste, ki so jo doživeli, traja vse do njihove smrti. Pretresljiva pripoved je odličen drugi film režiserja, ki se je že s prvencem Bližina zapisal med velike upe ruske kinematografije.«
– Špela Barlič, Dnevnik
»Prekla je Balagova mojstrovina v pravem pomenu besede: delo, ki združi ves njegov neverjetni talent in umetniški čut ter mu zagotovi prostor v klubu starejših mojstrov, kakršna sta Andrej Zvjagincev in Ukrajinec Sergej Loznica. /…/ Prekla se zapiše naravnost v kanon velikih povojnih del: film je tako brezhiben in tako pustolovsko ekspanziven, da se človek vpraša, s čim ga lahko mladi režiser sploh nasledi. A pred seboj ima še veliko časa: odkrijte zgodaj režiserja, ki ga čaka še izjemna kariera.«
– Guy Lodge, Variety
»Zaradi režiserjevega inteligentnega pristopa, njegove ljubezni do transgresivnih ženskih likov (kakšen režiser igralk!) in predvsem formalne navdahnjenosti njegovega sveta (z vizionarsko uporabo barv) je film nepozabna izkušnja.«
– Vincent Thabourey, Positif
»Maloštevilni liki – obe ženski, Saša in izčrpani zdravnik, ki nadzoruje kliniko – utripajo z intenzivnostjo, vredno Dostojevskega. /…/ Kot v pisateljevih romanih je vsak prizor prignan do silovitega čustvenega vrhunca. /…/ Skrajno vznemirljiv film, ki te ne izpusti iz svojega prijema.«
– David Bordwell, Observations on Film Art
»Balagov izpolni obet sijajnega prvenca Bližina ter dokaže, da ni zgolj neobičajno zrel opazovalec čustvenih stanj in nesrečnih družin, pač pa tudi odličen režiser igralcev.«
– James Quandt, The Globe and Mail
»Številni stranski liki – vključno z vodjo bolnišnice, vojaškim zdravnikom Nikolajem Ivanovičem; Mašinim snubcem Sašo, sinom partijske funkcionarke; in ranjenim vojakom, paraliziranim od vratu navzdol /…/ – bi lahko postali zanimivi glavni junaki v lastnih filmih. Režiserjev izjemni dar za vzdrževanje napetosti jih zaplete v mračno, razburljivo interakcijo z izvrstnima glavnima igralkama.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Prekla je strašansko mračen film, a narejen s takšno skrbjo, da se mu ne moreš upreti. Dogodki, tako mučni, da bi najraje pogledal stran, so ujeti v tako čudovite podobe, da ne moreš.«
– Jessica Kiang, Variety
»Kantemir Balagov skupaj s še mlajšo, petindvajsetletno direktorico fotografije Ksenijo Sereda, ustvari vizualno osupljiv svet, blizu tistemu v delih Lászla Nemesa (Zaton, Savlov sin).«
– Jean-Claude Raspiengeas, La Croix
»Gledalec bi moral o zapletu filma vedeti čim manj, saj bo spoznanje o narativni briljantnosti filma tako še bolj silovito: režiser korak za korakom spoji dva časa; korak za korakom pusti, da vojna in mir postaneta nerazdružljiva dvojčka. /…/ Balagov je – paradoksno – ustvaril prelep film z imenitnim prepletom scenografije, luči, fotografije in zvoka, z odličnimi igralci tudi v najmanjših vlogah ter slutnjo tistega, kar je bilo v samem srcu Sovjetske zveze: neverjetna pripravljenost ljudi, da verjamejo v dobro in iz tega naredijo skupni cilj, pomembnejši od življenja posameznika.«
– Bert Rebhandl, Der Standard
»Zanimivo je, da se je Balagov lotil pripovedi iz ženske perspektive. Navdih je predstavljala knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Režiser je priznal, da je prek knjige ugotovil, kako malo je vedel o vojni in o vlogi žensk v njej. Vidi se, da se je zelo poglobljeno lotil teme, da je hotel narediti pretresljiv film, kar mu je tudi uspelo. Prekla je čustveno na trenutke nevzdržen film. Gre za zrelo delo, ki pa ima mestoma precej neprepričljive dialoge, a so po drugi strani tako dobro odigrani, da jim vseeno vseskozi verjamemo. Viktoria Mirošničenko in Vasilisa Pereligina v glavnih vlogah sta se res povsem predali likoma, ki sta ju upodobili. Prekla je vsekakor delo, ki si ga je vredno ogledati, čeprav bi gledalec zaradi njegove čustvene intenzivnosti včasih najraje odvrnil pogled.«
– Tesa Drev, RA ARS
»V novem svetu, ki nastaja po moški podobi, druga drugo potrebujeta bolj kot moške, nenehno tvegata, da bodo njun boj – njuno vojskovanje za domovino, njuno miniranje fašizma, njun posttravmatični sindrom – odpisali med fusnote zgodovine, zavedata se, da šele zdaj, po vojni, stopata na pravo bojišče (in da šele zdaj lahko zares izgubita), ob ekstremnosti svojega emocionalnega staccata včasih tudi sami kar obnemita, a njun “božanski” teater krutosti je le signal, da vojne niso brez posledic, da prvo jesen po vojni nikoli ne pride pravljica, da se povojne emocije ne morejo več vrniti k predvojnim in da povojna normalizacija ne pomeni obnovitve starega, temveč normalizacijo novega, magari “abnormalnega”. Vojna pač vse spremeni – emocije, odnose, hierarhije, psihologijo, seks, ontologijo pogleda. Prekla, rapsodični piercing /…/ izgleda kot delo filmarja, ki je na vrhuncu svoje kariere in svoje slave – lahko bi ga posnel kak Bela Tarr, Michael Haneke, Krzysztof Kieślowski ali Aleksandr Sokurov. Toda Kantemir Balagov, režiser Prekle, je bil v času snemanja star šele 29 let (to je njegov drugi film), Ksenija Sereda, direktorica fotografije, ki ima barve in kompozicije – pa tudi vse odtenke depresije in distopije – v malem prstu, je bila stara šele 24 let, medtem ko sta glavni igralki, Viktoria Mirošničenko in Vasilisa Pereligina, ki delujeta kot izpiljeni veteranki mnogih filmov, popolni debitantki. Če bi bili Američanki, bi dobili oskarja. Zakaj nista bili niti nominirani, je misterij.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina