zgodba
Režiser Tomas, ki živi v Parizu z dolgoletnim soprogom Martinom, se na zabavi po končanem snemanju filma zaplete v vročo romanco z mlado učiteljico Agathe. Razmerje z žensko je za Tomasa vznemirljiva novost, toda ko si ljubimca omisli tudi Martin, se v Tomasu prebudi ljubosumje …
iz prve roke
»Film je zgrajen kot bitka, zapletena in nevarna igra med tremi ljudmi, v kateri eden vedno hrepeni po drugem, ta pa ostaja tik zunaj dosega. Pri pisanju scenarija je bil zelo pomemben Viscontijev zadnji film Nedolžni (L’innocente). Govori o poročenem moškem, zaljubljenem v drugo žensko, ki odkrije, da tudi njegova žena ljubi drugega. Vse, kar se mu je zdelo gotovo – njegova moč in položaj v svetu –, se nenadoma obrne na glavo. V Prehodih vsakega od likov žene nekaj, kar je nedosegljivo. V središču zgodbe je filmski režiser Tomas, vloga, ki sem jo napisal posebej za nemškega igralca Franza Rogowskega. Tomas je navajen, da dobi, kar hoče – in hoče vse. Zame kot režiserja in človeka, ki si je v življenju prilaščal oblast in moč, Prehodi predstavljajo nekakšno osebno preizpraševanje lastnega položaja in privilegijev. Film je vbod, rana v moškost. /…/ V ta moški svet vstopi ženska, Agathe, ki jo igra Adèle Exarchopoulos. Agathe je mlada, lepa, strastna in zelo ranljiva. V filmu je objekt in hkrati subjekt. Svet uspešnih in umetniških gejev je za Agathe sprva nekakšna fantazija, a ko fantazija postane bolj resnična – in Agathino mesto v njej precej manj pomembno –, nenadoma nima več prostora, da bi lahko dihala, da bi obstajala. Postane pogrešljiva. /…/ Prehodi so zgodba o vmesnem stanju. O tem, kako se lahko v življenju – ali pa v filmu – stvari že v naslednjem trenutku obrnejo na glavo. Želja preide v obsedenost, ta pa v izgubo. Kar se zdi stalno, se nenadoma, nepredvideno in do neprepoznavnosti spremeni – naši domovi, naša spolnost, naša telesa in naša prihodnost. Ves čas smo nekje na sredi, prebijajoč se skozi vsak trenutek, kot vemo in znamo. Pretvarjati se moramo, da imamo nadzor, vendar se hitro znajdemo v nepričakovanem položaju. /…/ Zame so Prehodi akcijski film. Govori o vnetljivosti teles, ko pridejo v medsebojni stik. O tem, kako ljudje trčijo drug v drugega in se nato spremenjeni razidejo. /…/ To so elementi, zaradi katerih hodim v kino. Od filma pričakujem, da me vzburi, da me podžge. Dati mi mora občutek, da se lahko vsak trenutek zgodi karkoli. Želel sem, da bi občinstvo začutilo to možnost in svobodo. /…/ Hotel sem posneti film, ki bi bil intimen in lep. Seksi in svoboden. Mislim, da sem si tudi sam želel intimnosti, saj sem scenarij napisal v času pandemije, ko sem hrepenel po človeški bližini. /…/ Poleg tega me je zelo skrbelo, da tiste vrste filma, ki ga imam najraje, po koncu lockdowna ne bo več. Filmov o nežnosti in človeških odnosih, ročno izdelanih filmov, po katerih sem hrepenel kot gledalec. /…/ Želel sem posneti film, ki bi se osredotočal na neulovljivo in intimno, na prostor, ki ga med seboj ustvarjajo igralci, ljudje. Film o teksturi življenja, o ljubezni in izgubi. Takšen, ki bi spoštoval človeškost, krhkost in ranljivost vseh nas ter se zavedal, da vsak trenutek prinaša tveganja. Nimamo druge izbire, kot da gremo naprej in s seboj nosimo svoje brazgotine.«
– Ira Sachs
kritike
»Ira Sachs je eden najbolj zanesljivo odličnih ustvarjalcev filmskih dram, narejenih v človeškem merilu, kar jih premore ameriška kinematografija. Če se ta opis se ne sliši preveč vznemirljivo, naj vam zagotovim, da so Prehodi izjemen film: hitro tempirana, razburkana, zelo seksi, namerno vznemirjujoča zgodba o ljubezenskem trikotniku v norih časih.«
– Glenn Kenny, RogerEbert.com
»Ne vemo, ali je Ira Sachs bral Renéja Girarda, toda Prehodi precej dobro ponazarjajo trikotno in mimetično željo, o kateri teoretizira avtor knjige Nasilje in sveto. Film ne skuša zaobliti robov. Krutost čustev in surovost teles prikazuje brez olepševanja. Ko snema v intimnosti stanovanj, gre do konca. Vsak prizor na novo premeša karte in gledalca drži v napetosti. Vsak lik, moški ali ženski, se bori s svojim orožjem. Med protagonisti se širi ljubosumje. Zaplet je morda konvencionalen, toda zgodba ni nikoli predvidljiva. Prehodi so skorajda triler.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»Sachsove drame so svoj skopi zaplet vedno uravnotežile z globoko doživetimi prikazi ljudi in okolij, raziskujoč zapletene in pogosto krhke vezi med ljubimci, prijatelji in sorodniki. Toda Prehodi so Sachsov prvi film, katerega ohlapna zgodba deluje učinkovito in vznemirljivo zgoščeno. Njegov režijski pristop, ki ujame tako mrtvi čas v življenju protagonistov kot njihove strasti in sovraštva, je še vedno sproščen in improvizacijski. Toda Sachsov najnovejši film se – tudi zahvaljujoč montaži Sophie Reine – razvija z neusmiljeno natančnostjo, da bi se bolje dotaknil bistva likov in njihovih skrivnostnih povezav. Če so režiserjevi prejšnji filmi tleli, Prehodi gorijo s silovitostjo požara.«
– Matthew Eng, Reverse Shot
»Američan Ira Sachs, občudovalec Pialata, se v tej zgodbi o strupeno sladki bolečini, ki jo zadaja karizmatični narcis, nikoli ne prepusti pričakovanemu. Vsi igralci izvrstno odigrajo svoje vloge.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Sachs je, kot pravi sam, želel posneti film po meri igralcev, da bi jim omogočil odprt, pristen prostor za ustvarjanje. S Prehodi mu je to več kot uspelo. Opazujemo tri življenja – in tri telesa z vsemi njihovimi inherentnimi, zbeganimi željami – v prehajanju. Končna cilja sta morda res harmonija in sreča, toda bistvo življenja se skriva v poti do njiju. /…/ Prehodi so inteligentni, strastni, pa tudi neverjetno iskreni; tiste vrste film, po katerem se čutiš poživljenega, pa tudi malce otožnega.«
– Stephanie Zacharek, Time
»[Ira Sachs] v devetdeset minut zapakira več pripetljajev, življenja in nepretenciozne kompleksnosti kot večina filmskih ustvarjalcev v dvakrat daljši čas trajanja.«
– Jon Frosch, The Hollywood Reporter
»To je vrhunski film izjemne občutljivosti in inteligence, ki ima veliko povedati o nezvestobi, ljubezni, seksu, biseksualnosti in monogamiji v kaosu današnje pisane čustvene pokrajine. Moj nasvet je, da ga poiščete, kjerkoli ga lahko najdete, in se nečesa naučite.«
– Rex Reed, The Observer
»Prehodi se brez zadržkov vračajo v čas, ko je bil umetniški film sinonim za seksualno odkritost.«
– Jonathan Romney, Financial Times
»S premišljenimi dolgimi posnetki, teksturiranim videzom in igrivo koreografijo Sachsovi Prehodi na inteligenten in duhovit način raziskujejo nenehno spreminjajočo se naravo spolnosti in privlačnosti. Režiser ve, da je iskanje šablonskega odgovora na večno skrivnost ljubezni nesmiselno početje in da ni bolj črne komedije od tiste, ki se dogaja za jedilno mizo. Film Prehodi je hkrati predrzno seksi in neskončno moder v svojem zavračanju, da bi se podredil ustaljenim pravilom ljubezenskega odnosa; kako nenavadna in odrasla kombinacija za film v teh časih.«
– Tomris Laffly, AV Club
»Ljubezen te osmeši. Spodmakne ti tla. Ljubezen, ki jo doživlja Tomas, je res »nekaj drugega« – presenetila ga je. Šokirala. A ljubezen te vedno preseneti. In šokira. »Tvegaš, ker se zaljubljaš v nekoga drugega,« pravi Martin /…/. Toda: mar ni ljubezen natanko to – tveganje. Občutek imaš, da boš zbolel. In ne veš, če boš to preživel. Ne pusti te pri miru. Ljubezen pride s silo virusa, živčnega zloma – s silovitostjo revolucije. Tomas se preseli k Agathi. »Za dolgo,« pravi. Tako je srečen, da hoče fukati z Martinom, v katerega je še vedno zaljubljen. Morda še bolj kot prej. Ja, ljubezen je kaos. Pride, ko nimaš časa. In ko si sredi drugega filma. Ljubezen ni dogovor, še manj odgovor, temveč vprašanje. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film Prehodi /…/ je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati /…/. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, ali je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. /…/ Film Prehodi deluje, kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa , tako homo – kot heteroseksualnega.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija