zgodba
Američana Jesseja in Francozinjo Céline smo spoznali v filmu Pred zoro pred skoraj dvajsetimi leti, ko sta preživela svojo prvo romantično noč na ulicah Dunaja. Njune poti so se znova križale devet let kasneje v Parizu: v filmu Pred sončnim zahodom sta ves dan razpravljala o neuspelih razmerjih in odkrivala, da se med njima še vedno iskri. Skoraj desetletje pozneje se jima znova pridružimo: tokrat na počitnicah v Grčiji. Še vedno filozofirata, se prepirata in drug drugega spravljata v smeh – a od njunega zadnjega srečanja se je kljub vsemu marsikaj spremenilo …
Pred polnočjo je nestrpno pričakovano tretje poglavje ene največjih ljubezenskih zgodb ameriškega neodvisnega filma.
iz prve roke
»Prvega filma sem se lotil, ker sem želel prikazati ljubezen, kot jo doživljamo v resničnem življenju – v nasprotju s tem, kar vidimo v filmih. Rad zapolnjujem vrzeli, rad govorim o stvareh, ki jih ponavadi izpustimo. Ko se staramo, postaja življenje vse bolj absurdno in tragično. V filmu Pred polnočjo je nekaj melanholičnega, a hkrati [Jesse in Céline] drug drugega na čudovit način sprejemata. Drug drugega znata še vedno nasmejati, in to vliva upanje. /…/ Zdelo se nam je, da je tisto, kar lahko tokrat ponudimo, brutalna iskrenost o dolgotrajnih zvezah – kako zelo težavne so lahko. Poglobiti smo se morali v bolj družinsko okolje, tako drugačno od njunega bežnega srečanja pri dvajsetih in ponovne združitve pri tridesetih. To ni več iste vrste romanca, pa vendar smo menili, da je pri tem paru nekaj posebnega. /…/ Vsem se nam zdi, da se z leti precej spreminjamo. Toliko knjig smo prebrali, toliko filmov smo videli, veliko smo preživeli in se še več naučili. Ampak – ali je žaljivo, če nam nekdo, ki ga nismo videli dvajset let, reče: ‘Oh, nič se nisi spremenil.’? Seveda sem se. Pametnejši sem in bolj izkušen. Ampak ne. V resnici smo takšni kot vedno. Mislim, da se naše bistvo ne spreminja in film govori tudi o tem.«
– Richard Linklater, režiser in soscenarist
»Prva dva filma sta se intenzivno ukvarjala z romantičnimi projekcijami, z našim fantaziranjem o tem, kakšen naj bi bil naš partner. Vedeli smo, da bomo pri tretjem filmu preprosto morali povedati, kaj se dogaja za zaveso. Poleg tega je bilo za nas zelo pomembno, da posnamemo ta film na tej točki našega življenja, pri štiridesetih. To je trenutek resnice. Znajdeš se na sredini svojega življenja in vprašaš se: ‘Je to vse?’ /…/ Zakon v filmih pogosto prikazujejo na sentimentalen, idealiziran način, ali pa gre za težke drame, kjer partnerja drug drugega na skrivnem sovražita. Vse je preveč rožnato ali pa preveč črno. Poleg tega se mi zdi, da večina ljubezenskih filmov zavzame žensko držo in moške prikazuje kot tepce ali pa gre za moško predstavo o tem, kako naj bi bila videti romantična ljubezen – z Evo Mendes, ki se plazi po tleh v bikiniju. Pri tej romanci mi je všeč, da nobeden od spolov ne zmaga ali izgubi … Veseli me, da smo naredili romantičen film, ki me ga ni sram priporočati moškim prijateljem.«
– Ethan Hawke, igralec in soscenarist
portret avtorja
Richard Linklater (1960, Houston, Teksas) velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživljal v zgodnjih devetdesetih. Njegov eksperimentalni film Zabušant (Slacker) je leta 1991 postal veliki favorit festivalskih krogov in požel navdušenje zlasti v Sundanceu. Sledili so kultni hit Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993); s srebrnim berlinskim medvedom nagrajeni prvi del trilogije Pred zoro (Before Sunrise, 1995); priredba istoimenske gledališke igre Predmestje (SubUrbia, 1996); gangsterski film iz dvajsetih let The Newton Boys (1998); animirani celovečerec v rotoskop tehniki Waking Life (2001); nizkoproračunska drama Tape (2001); uspešnica Šola roka (School of Rock, 2003); oskarjev nominiranec za najboljši scenarij Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004); animirani znanstvenofantastični celovečerec A Scanner Darkly (2006); priredba istoimenske knjižne uspešnice Zašpehan narod (Fast Food Nation, 2006); Me and Orson Welles (2008) in Bernie (2011), ki je glavnemu igralcu Jacku Blacku letos prinesel nominacijo za zlati globus. Linkalter in Ethan Hawke od leta 2002 sodelujeta pri dvanajstletnem projektu z delovnim naslovom Boyhood. Linklater je poleg tega umetniški direktor leta 1985 ustanovljene družbe Austin Film Society.
kritike
»Imamo govorjenje – ljubimca, ki si skačeta v lase, dokler ne dobita zadnje besede. Imamo seks – lagodno domačnost stiskanja in mečkanja, dokler stvari ne postanejo divje in brutalne. Karkoli si že predstavljamo pod sodobno ljubezensko zgodbo, Pred polnočjo jo povzdigne na novo raven. Delo je tako rekoč popolno. /…/ Linklater napolni film s silovitostjo, nerodnostjo in svežino prvega poljuba. Kaj se zgodi? Nič. In vse. Dialog poje in trenutek za tem žge. Celo smeh zadaja bolečine. Morda se boste izmikali. Jaz nisem on. Ona ni jaz. Ampak, dajte no. Skupaj, v vsej svoji zapleteni intimnosti, sta Jesse in Céline mi. /…/ Trilogija ‘Pred’ je ljubezenska zgodba, ki je definirala generacijo. In film Pred polnočjo, poln humorja, grenkobe in prelepe romance, je najboljši doslej. /…/ V vlogah, ki sta jima pisani na kožo, Hawke and Delpyjeva blestita od prvega do zadnjega prizora. Čeprav scenarij, vreden nagrad, prikazuje vročico in minljivost ljubezni, je hkrati čudovito prizanesljiv do človeških pomanjkljivosti – celo takrat, ko najbolj neusmiljeno zabada svoje komične osti.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»/…/ zapleten, zbegan, a hkrati čudovit film. /…/ Če je šlo pri prvih dveh za poskus uloviti neopisljivo evforijo nove ljubezni, gre pri filmu Pred polnočjo za načrtno težje in bolj zapleteno delo, ki pokaže, da lahko strast preživi vsej nakopičeni bolečini in razočaranju navkljub. Morda je tudi zato tako razveseljivo, da gre za nesporno najbolj zabaven film v seriji. Linklater in njegova zvezdnika podajo nekaj streznjujočih resnic o umrljivosti in obžalovanju, a dejstvo, da v snovi najdejo toliko bodičastega humorja, pove veliko o optimističnem srcu, ki še vedno bije v jedru te franšize. Ljubezen ni preprosta in delanje filmov tudi ne.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Pred polnočjo je Linklaterjeva mojstrovina, resnično popolna stvar, ki jo lahko postavimo ob bok filmom, kakršna sta Overjena kopija in Potovanje v Italijo.«
– David Ehrlich, Film.com
»Poznamo ju že dolgo, tako dolgo, kot poznata drug drugega, pa vendar iz trenutka v trenutek ne vemo, kakšna bo njuna prihodnost in kaj je tisto, zaradi česar vztrajata. Takšne vrste negotovost, grozljivo dejstvo življenja, je nekaj, čemur se skuša večina filmov izogniti. Ljubši so nam nedvoumni konci, lični zapleti in predvidljivi liki. Pred polnočjo je čudovit paradoks: film, ki je strastno predan idealu nepopolnosti, hkrati pa sam domala popoln.«
– A.O. Scott, ‘Kritikov izbor’, The New York Times
»Linklaterjevo izvrstno, melanholično, za počit smešno in katarzično tretje sodelovanje z Ethanom Hawkom and Julie Delpy obrne grško idilo poletne noči v tipično digresiven in iz trenutka v trenutek bolj navdušujoč esej o radostih in frustracijah dolgoročnih zvez in starševstva.«
– Justin Chang, Variety
»Pred polnočjo je vesel, žalosten, trpek, tragičen in odrešujoč, a nikoli predvidljiv film. /…/ Linklater uprizarja stopnjujoči se dvoboj para s sproščeno, elegantno virtuoznostjo, tekmovalne napetosti med Céline in Jessejem pa se dotakne na način, ki odseva razdiralni duh naše dobe. /…/ Najbolj iskren in ganljiv film o ljubezni v zadnjih letih.«
– Owen Gleiberman, Entertainement Weekly
»Pred polnočjo je zmagoslavno sklepno dejanje Linklaterjevega dolgoletnega projekta in izredno modra poteza. Medtem ko je Terrencea Malicka odneslo čudežu naproti in se Steven Soderbergh umika s scene, Quentin Tarantino pa oklepa estetike B-filmov svoje mladosti, se zdi, da je Linklater edini filmar svoje generacije, ki se je pripravljen ukvarjati z razočaranji in ponovnim prilagajanjem zrelih odraslih oseb.«
– Phillip Lopate, Film Comment
»Če bi si letos lahko ogledala le en film, bi hotela, da je to Pred polnočjo. Če bi mi bila dovoljena le dva obiska kinodvorane, bi ga šla gledat dvakrat.«
– Mary Pols, Time
»Pred polnočjo je realistična, grenkosladka, nepredvidljiva ljubezenska zgodba, kjer se srečen konec zdi zgolj fantazija. Je krajša in zabavnejša verzija Bergmanovega filma Prizori iz zakonskega življenja, kjer razmerje na določeni točki umre in se brez pojasnila resetira.«
– Petra Gajžler, Ekran
»In ko poslušata besede, ki švigajo in prasketajo med njima, gledata čas, ki ju je naredil. Prihodnost (2022, 2031, 2040, 2049), v kateri se ne bosta nehala srečevati, je odvisna od njune umetnosti besedovanja,katere moči pa se zavedata. Z besedami je mogoče vse. Tudi dobiti bitko s časom. Ali pa jo vsaj počasneje izgubiti. Linklaterjeva saga o Jesseju in Celine – Pred zoro, Pred sončnim zahodom in Pred polnočjo – je za tiste, ki razumejo pravi smisel potovanja skozi čas.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina