zgodba
Mlada slikarka Eva kadi, pije, žura, se priložnostno drogira in si deli najemniško stanovanje, v katerem ni nikoli miru. Vztraja v prikritem ljubezenskem razmerju, ki je ne zadovoljuje, za delo v knjigarni ne dobi plačila, njena najboljša prijateljica se seli v Berlin, vrh vsega pa ji že tri mesece zaostaja menstruacija. Čeprav se ji obeta prva samostojna skupinska likovna razstava, nikakor ne najde navdiha za slikanje. Zave se, da mora spremeniti način življenja, a je to lažje skleniti kot narediti.
iz prve roke
»Glavni lik filma je ženska. Neprilagojena ženska, ki hrepeni po vsem, po čemer hrepeni tudi prilagojena ženska, le da se s tem spopada na drugačen način. Kot režiserko me zanima ta neprilagojenost in kaj se zgodi, ko neprilagojena ženska ob prelomnici, tik pred sedemindvajsetim rojstnim dnem, izgubi menstruacijo. Kako se neprilagojeno spopade s tem! /…/ Odkar sta Magnifico in Goran Vojnović vsak na svoj način izpostavila in zase uporabila besedo čefur, je nehala biti žaljivka, se mi zdi – pa je bila to včasih zelo težka beseda. Nekaj podobnega sem hotela doseči s prasico. /…/ Od nekdaj imam rada romantične komedije, čeprav sem alternativka; popkulturo imam na neki način rada. Ko so me spraševali, kako bi film opisala, sem rekla, da je ‘nekje med Bridget Jones in Trainspottingom’.«
– Tijana Zinajić
kritike
»Zinajićeva je nagrajenemu scenariju Ize Strehar, ki ga je razvijala na scenaristični delavnici Scenarnica, s svojo vizualno estetiko in iznajdljivimi režijskimi rešitvami dodala neopunkovski hardcore utrip in izpisana junakinja je v Lizi Marijini zaživela iz mesa in krvi. Temačna epizoda v Evinem življenju pa je dobila tudi svojo glasbeno podlago, sestavljeno iz komadov slovenskih alter-rock, trap, neopunk, nu-jazz zasedb, ki si gotovo zasluži sama svoj soundtrack.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ med projekcijo filma /…/ [je] v nabito polni dvorani [portoroškega] Avditorija odmevalo od prešernega, glasnega smeha. Prasica, scenaristični, režijski in igralski tour de force, eksplozija barv, radoživih dialogov, ‘nadrkanih’ pogledov, glasne glasbe in antologijskih prizorov, je poskrbela za prvovrstno, iskreno, kratkočasno, družabno, uživaško in osvobajajočo filmsko izkušnjo – izkušnjo, zaradi katere radi hodimo v kino.«
– Ana Šturm, Ekran
»[Eva] včasih izgleda kot Annie Hall, ki jo igra Anna Karina, včasih pa kot Obetavna mladenka, ki jo igra Seth Rogen. V Dekle na vlaku bi takoj vedela, kdo je morilec. Frances Ha je urinirala le na železniški platformi – Eva gre dlje. In višje. /…/ In Liza Marijina jo igra con gusto. Zdi se, kot da je rojena za to vlogo. Vraga, zdi se, da je rojena za vse vloge, ki bi jih igrala. Njene replike letijo, kot bi jih pela. Njene oči so protest. Njena predrznost ima oči. Njena emocionalna preciznost je vrtoglava. Njena jeza je stand-up. Njena transgresivnost je nalezljiva. Šele ko postane prasica, ko torej ekscesno zamaje patriarhalne standarde, ki od žensk pričakujejo, da bodo tesnobne in depresivne, ne pa jezne, izgleda normalno. /…/ Ko jo gledaš, si rečeš: alternativa vendarle obstaja! /…/ Prasica je slovenski film, ki izgleda res intergalaktično. /…/ Prasica /…/ je radikalen film za radikalne čase – radikalen film o radikalnih časih. Film o kapitalizmu, v katerega se je vse težje integrirati. Film o kapitalizmu, ki je ljudi radikaliziral. Film, ki ne skriva, da bo treba s to radikaliziranostjo živeti, navsezadnje, vsi jo varujejo kot punčico svojega očesa – kot svojo novo identiteto, kot svojo novo normalnost. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Največ boste naredili, če boste spomladi, ko pride film v redno produkcijo, spizdili pogledat Prasico. Res. Ker če nič drugega, kader Eve in cimra Blaža … Bo čez leta ali pa bi vsaj moral biti del kolaža kultnih, prepoznavnih, bistvenih scen slovenskega film. In Prasica je en (naj)boljših slovenskih filmov. Sedem vesen pove nekaj, vse pa občutenje v kinu.«
– Jaša Lorenčič, Urbani.si
»Prasica je nedvomno film, ki se mu je treba prepustiti v kinu – najbolje v kar čim večji družbi.«
– Tina Lešničar, Delo
»Prasica /…/ je radikalen film za radikalne čase – radikalen film o radikalnih časih. Film o kapitalizmu, v katerega se je vse težje integrirati. Film o kapitalizmu, ki je ljudi radikaliziral. Film, ki ne skriva, da bo treba s to radikaliziranostjo živeti, navsezadnje, vsi jo varujejo kot punčico svojega očesa – kot svojo novo identiteto, kot svojo novo normalnost. Film o ženski, ki uživa v svoji transgresivnosti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film, ki nas je najbolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec, Festival slovenskega filma
»Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in ‘jebački’. Kot življenje.«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij, Festival slovenskega filma
zanimivosti
V filmu lahko slišimo predstavnike sodobne urbane glasbe, kot so Koala Voice, Matter, balans, Popotnik, YGT, Futurski, Čao Portorož, Srečna mladina, Pizda Materna, FFX, PTČ, Sajsi MC, Blaž in Ichisan, pa tudi skupino Hazard ter Ota Pestnerja.
Svoja likovna dela so za film prispevali umetniki in umetnice mlajše generacije: Petra Korent, Petar Zekić, Tina Sapundžić, Monika Slemc, Klara Šlenc in Boris Beja.