zgodba
Kurir Jongsu na ulici naleti na Haemi, dekle, ki je nekoč živelo v njegovi soseščini. Prosi ga, če bi lahko skrbel za njeno mačko, medtem ko bo ona na potovanju v Afriki. Ko se Haemi vrne s poti, Jongsuju predstavi Bena, enigmatičnega mladeniča, ki ga je spoznala med potovanjem. Nekega dne Ben Jongsuju razkrije svoj nadvse nenavaden hobi …
Skrivnostni, počasi tleč metafizični triler, posnet po kratki zgodbi Harukija Murakamija, je zgodba »o ugankah časa, v katerem živimo«. Velika kritiška uspešnica festivala v Cannesu.
iz prve roke
»/…/ zdi se, da filmi postajajo vedno bolj preprosti in da si ljudje želijo vse preprostejših zgodb. /…/ Hotel sem se upreti tej težnji in ugotoviti, ali lahko film gledalca zasuje z neskončnimi vprašanji. /…/ Pri Murakamijevi zgodbi me je najbolj zanimalo, kako sledi enemu samemu skrivnostnemu dogodku, kako uspe pri tem ves čas ohraniti tisti občutek nejasnosti, nato pa se konča, ne da bi se karkoli razrešilo. To skrivnostnost sem hotel s filmskimi sredstvi razširiti v komentar o skrivnostih časa, v katerem živimo, ter pokazati, kako nedoumljiva so pravzaprav naša življenja. /…/ Zdi se, da so dandanes ljudje po vsem svetu, ne glede na narodnost, vero ali družbeni položaj, jezni zaradi različnih razlogov. Mladi trpijo zaradi brezposelnosti. Ne najdejo upanja v sedanjosti in vidijo, da prihodnost ne bo boljša. Ker ne morejo identificirati tarče, v katero bi usmerili svoj bes, se počutijo nemočne. Hkrati pa se zdi, da je svet vse bolj sofisticiran in udoben; za številne mlade zato postaja podoben velikanski sestavljanki. /…/ Ravno toliko kot Murakamijeva je name vplivala Faulknerjeva [istoimenska] zgodba. Film vidim kot pripoved o mladem Faulknerju, ki živi v Murakamijevem svetu. Tako kot mladenič v Faulknerjevi zgodbi tudi Jongsu živi z bolečino in jezo, ki mu ju je na ramena odložil oče, medtem pa opazuje bleščeči, visoko razviti postmoderni svet – svet, s katerim je nekaj očitno narobe, kaj natančno, pa ostaja skrivnost.«
– Lee Chang-dong
kritike
»/…/ značajska študija, ki se razvije – z mojstrsko potrpežljivostjo, subtilnostjo in brez ene same zapravljene minute – v napeto detektivko in nazadnje v čisto pravi triler. Če bi razkrili več, bi uničili počasi nizajoče se užitke zgodbe, pri katerih gre manj za vznemirjujočo končno postajo kot za fine, kot britev ostre mikro-tokove razrednega besa, družinsko podedovane bolečine, vsakdanjega ennuija in mladostnega obupa – stopnjujoče se iz prizora v prizor, celo ko se zdi, da se pred nami ne odvija nič drugega kot preprost (ali ne tako preprost) pogovor.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Požiganje je Leejev najbolj cerebralen, psihološko prevzemajoč film doslej; moralka, preoblečena v triler, v kateri režiser in nekdanji pisatelj priredi pravila žanra, da bi se približal alegorični fikciji.«
– Jordan Cronk, Cinema Scope
»Film raziskuje teme družine, družbenega razreda, zavisti, zločina, pravice in tistega, kar je Faulkner imenoval ‘človeško srce v sporu s samim seboj’.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Lee je vzel Murakamijevo zgodbo in jo /…/ naredil še bolj murakamijevsko. /…/ Pisateljevo opazovalsko odmaknjenost je prežel z brbotajočim in nazadnje eksplozivnim besom.«
– Colin Marshall, Los Angeles Review of Books
»Požiganje je mojstrski prikaz ‘hkratnega obstoja’. To je film, ki razume moč sugestije – silo, ki poganja tiho, divjo nočno moro – in ‘odzvanja vse do kosti’.«
– Lawrence Garcia, Notebook
»V Požiganju pravzaprav ne gori veliko. Rastlinjak v sanjah. Avto. Konice cigaret. Džojnt. A kumulativni učinek vseh popolnih trenutkov, vseh skrajno pristnih, nepričakovanih in nepozabnih prizorov, je resnično žgoč. Ogenj se razplamteva tako postopno in vztrajno, da je gledalec šele nekaj ur po koncu te neopredeljive, osupljive mojstrovine dovolj daleč, da lahko dojame razsežnost požara. /…/ Vsak novi dogodek zaneti naslednjega in spremeni gledalčev pogled na tisto, kar se je zgodilo prej – prav vse do vrhunca, v katerem se vsi ti obrati združijo v en sam pretresljiv trenutek, ki te požene v noč z darilom: zgodbo, ki je do kraja raziskana in izjemno zadovoljiva, pa vendar ostaja večno in žgoče skrivnostna.«
– Jessica Kiang, Sight & Sound
»V tem omamno lepem in strašljivem filmu gledamo južnokorejsko žensko, ki pleše v pojemajoči svetlobi, medtem ko dva nevredna moška sedita, opazujeta in počasi požigata svoj svet. /…/ Eden najlepših prizorov leta.«- Manohla Dargis, The New York Times
»Odkrit in hkrati skrivnosten, natančno umerjen in hkrati dvoumen film. Učna ura mizanscene in predmet fascinacije.«
– Alain Masson, Positif
»Na televiziji tuli Trump, v daljavi je pogosto videti severnokorejsko mejo, zlovešče jate ptic se kar naprej razletavajo po ozadju in zdi se, da bo počasi stopnjujoča napetost med liki pripeljala do velikanske eksplozije. In apokalipsa na neki način res pride – a niti slučajno na način, ki sem ga pričakoval.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice
»Za film, ki je dolg skoraj dve uri in pol, Požiganje pokaže neverjetno sposobnost, da se nikoli ne ustali v nobeni formi. Ves čas se razvija, pogrezajoč se v vse globlje in vse temnejše brezno. /…/ Pravzaprav mi je ob Požiganju še največkrat prišel na misel David Lynch. Kot bi film skušal zapolniti negativni prostor ene od zgodb, ki jih je ameriški mojster posnel o ‘ženskah v težavah’. Požiganje namreč pogosto deluje kot Twin Peaks – Ogenj hodi z menoj, obrnjen na glavo, gibajoč se izključno na periferiji podzemlja, v katerega Lynch vodi gledalca – kot bi na primer Twin Peaks ves čas doživljali iz Jamesovega zornega kota.«
– Blake Williams, Filmmaker
»V letu, polnem ubijalskih koncev (Preporod, Madeline’s Madeline, Medvedek Paddington 2), premore Požiganje morda najosupljivejšega od vseh. In vrhunec niti ni najboljši del filma. /…/ Požiganje nas pusti z vprašanjem, ali je mogoče vse skupaj vreči v zrak, ne da bi se pri tem vneli še sami.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Korejsko Požiganje, posneto po Murakamijevi noveli Požiganje skednjev, ki jo je navdihnila Faulknerjeva novela Požiganje skednjev (1939), je puzzle, ki ne pove vsega – ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev. Ne ponuja razpletov in rešitev, temveč melanholični mindfuck, ki gledalca le mede in bega, a je sublimnejši in prepričljivejši od potencialnega »racionalnega« razpleta ali rešitve. /…/ Bistveno je, da igramo. In Požiganje od nas terja natanko to: da igramo! Da se angažiramo. Da filmu zlezemo pod kožo. Da napnemo in izpilimo svoje detektivske, forenzične veščine. Da bomo pri naslednjem filmu – pri naslednjem mindfucku– prišli dlje.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Film sta navdihnili dve kratki zgodbi: Požiganje skednjev Harukija Murakamija iz leta 1983 in istoimensko delo Williama Faulknerja iz leta 1939.
Zgodba Požiganje skednjev Harukija Murakamija je v slovenščini izšla leta 2010 v zbirki Slon izginja pri založbi Mladinska knjiga.
Med bolj znanimi filmskimi priredbami Murakamijevih del je tudi Norveški gozd (Noruwei no mori, Tran Anh Hung, 2010), ki smo si ga pred leti lahko ogledali na LIFFu in v Kinodvoru.