zgodba
Sredi nedotaknjene narave Finske se na enem njenih 183.000 jezer debeli zimski led. Nedotaknjen sneg in žled krasita drevesa, pod in nad ledom se skriva živalski svet. Med vsem tem pa zgodbe o vodnih duhovih … S pomladjo se v vodnem curku rodi vodna vila Ahitar, hči mogočnega Ahtija. Izlegajo se žuželke in ribe, zbujajo se sladkovodni polži in školjke. Vodni pajek gradi svojo mrežo v obliki potapljaškega zvona. Ko se sneg stali, oživijo rastline, ptičji mladiči čakajo na hrano, žabe se gredo rokoborbo in postrvi plavajo po potokih navzgor. Školjka sladkovodna bisernica, ki dočaka sto let in več, počasi oblikuje svoj biser. Reka se izlije v ogromno jezero, kjer so doma Ahti, njegova žena Vellamo in njuni številni otroci. V vodi plavajo vidre in bobri, po zraku letijo jate labodov. Ob vodi skupaj z mladičem počiva samica ene najredkejših vrst tjulnjev na svetu. Vsaka vrsta ima svojega zavetnika. Vreme se spreminja in letni časi se menjavajo. Jesen se prevesi v zimo, Ahitar je utrujena, poslovi se od svojega jezera in se po reki spusti proti morju …
zanimivosti
Da bi gledalcu omogočili čim boljši pogled na jezero in vanj, so se ustvarjalci zatekli k različnim tehnikam, od podvodne makro fotografije do periskopskega snemanja, za posnetke iz zraka pa so uporabili toplozračne balone, kvadkopterje in helikopter.
Povedko o jezeru je šest filmskih ekip snemalo tri leta, skozi vse štiri letne čase.
Režiser Marko Röhr že načrtuje naslednji film, Povedko o laponski gori, ki jo bomo v kinu lahko gledali leta 2019.
o avtorjih
Marko Röhr (1961) je finski režiser, producent in igralec. Študiral je ekonomijo na Univerzi v Helsinkih, a študija ni dokončal. Od mladih let je navdušen potapljač in najraje snema v naravi. Kot filmski producent se je uveljavil leta 1989 s filmom Talvisota. Leta 1990 je s producentom Ilkko Matilo in z Lassejem Laaksonenom ustanovil produkcijsko hišo Matila Röhr Productions. Skupaj so posneli več kot 40 nagrajenih filmov, doma in po svetu pa so znani po številnih podvodnih dokumentarcih. Idejo za Povedko o jezeru je dobil že leta 1995; z njo je želel pobliže predstaviti finska jezera in ljudi spodbuditi, da jih varujejo.
Anti Tuuri (1944) je finski pisatelj, po poklicu inženir. V svojih delih pogosto opisuje finsko naravo in mitologijo. Je dobitnik več literarnih nagrad, leta 1983 pa je prejel tudi državno odlikovanje za prevod Islandskih sag. Poleg romanov piše tudi biografije in scenarije. Povedka o jezeru ga je pritegnila, ker združuje njegovi najljubši temi, a je bilo pisanje zahtevno, saj živali niso vedno sledile scenariju. Zato ga je delno napisal pred snemanjem, dokončal pa ga je po njem.
iz prve roke
»Snemali smo z osmimi kamerami. Nekatere so snemale pod vodo, druge nad njo, z nekaterimi smo poskušali ujeti točno določene stvari, na primer severni sij ali gnezdenje ptic. Čeprav smo snemali 600 dni in posneli za 700 ur gradiva, je bil čas vseeno največji izziv. Mnoge stvari v naravi se zgodijo hitro, v samo dnevu ali dveh; če jih zamudiš, moraš čakati še eno leto. Vse svoje življenje sem preživel v naravi. Potapljam se že 45 let. Bojim se, da ni poti nazaj! Toliko zgodb bi rad povedal o naravi, odločitev, katero, pa je težka, ker snemanje ene zgodbe traja toliko let.«
– Marko Röhr, režiser in scenarist
»Povedka o jezeru je drugi film v seriji, ki smo jo začeli s Povedko o gozdu, vendar ne gre za nadaljevanje. Glasba v tem filmu je bolj čarobna, osredotoča se na veličastnost, skrivnostnost in spokojnost finskih jezer. V glasbo je vpet tudi čudoviti vokal Johanne Kurkela, ki igra vodno vilo Ahitar.«
– Panu Aaltio, skladatelj
kritike
»Povedka o jezeru je čustveno občudovanje lepot finske narave. Poudarja njene najlepše dele in vabi gledalca, naj jih obišče.«
– Helsingin Uutiset
»Kot vsako dokumentarno delo bo tudi Povedka o jezeru pri nekaterih vzbudila več zanimanja kot pri drugih, a jo priporočam tudi slednjim. Po ogledu tega tehnično in pripovedno čudovitega filma gotovo ne bodo obžalovali 70 minut, ki so jih vložili vanj.«
– Matthias Holm, Die Nacht der Lebenden Texte
»Podobe so prelepe in izžarevajo notranji mir, ki se hitro prenese na gledalca … Nenavaden dokumentarec, ki je morda ravno zato vreden ogleda …«
– Sandra Scholz, Moviebreak.de