Danes je blagajna odprta od 09:00 do 20:50 (odprto še 03:48, tel: 01 239 22 17).

Potovanje v Italijo Viaggio in Italia

Roberto Rossellini / Italija / 1954 / 83 min / italijanščina

Angleška zakonca Alexander in Katherine Joyce prispeta v Neapelj, da bi prodala posestvo, ki sta ga nedavno podedovala po stricu. Vse bolj jasno postaja, da je njun zakon v krizi. Alexander je hladen in sarkastičen, Katherine občutljiva in kritična. Medtem ko ona obiskuje muzeje in si ogleduje ruševine, on pohajkuje po Capriju in išče avanturo …

režija Roberto Rossellini, zgodba in scenarij Vitaliano Brancati, Roberto Rossellini, fotografija Enzo Serafin, montaža Iolanda Benvenuti, glasba Renzo Rossellini, scenografija Piero Filippone, produkcija Roberto Rossellini, Adolfo Fossataro, Alfred Guarini, igrajo Ingrid Bergman, George Sanders, Maria Mauban, Anna Proclemer, Tony La Penna, Natalia Ray-La Penna, Paul Muller, Leslie Daniels, Jackie Frost

IMDb

Fotografije

iz prve roke
»[Roberto] je oboževal Pompeje. O njih je vedel vse. Iskal je le zgodbo, kamor bi jih lahko umestil – skupaj z muzeji, Neapljem in vsem, kar mesto predstavlja. Neapelj ga je od nekdaj navduševal, saj so njegovi prebivalci drugačni od tistih v Rimu ali Milanu. Želel je pokazati vse tiste katakombe z relikvijami in kostmi, pa muzeje in spokojnost kipov …«
– Ingrid Bergman, 1974

»Potovanje v Italijo je film, ki mi je še posebej pri srcu. Izjemno pomembno mi je bilo prikazati Italijo, Neapelj in tisto čudno vzdušje, prežeto z zelo resničnim, zelo neposrednim in zelo globokim občutkom: občutkom večnega življenja. To je nekaj, kar je v svetu popolnoma izginilo.«
– Roberto Rossellini, 1953

kritike
»Prostor v filmu Potovanje v Italijo zaznamujejo ruševine in sledovi starodavne civilizacije. Rossellini je to okolje uporabil, da bi zabrisane meje med materialnim in duhovnim, resničnostjo in magijo ter življenjem in smrtjo, ki sta jih Bazin in Barthes povezovala s fotografijo, razširil v filmsko umetnost. /…/ S pomočjo minimalnega zapleta in dveh zbeganih hollywoodskih zvezdnikov je po mnenju številnih kritikov uspel ustvariti prvi moderni film. Hkrati je realizem, slog filmske fikcije, nadomestil z resničnostjo, dokumentirajoč kraje in ljudi, mimoidoče na ulici, pa tudi svoja zvezdnika. Fikcijsko potovanje, na katerega se podata Alex in Katherine Joyce, deloma potisnejo na stranski tir zgodovina, geografija in geologija.«
– Laura Mulvey, Death 24x a Second: Stillness and the Moving Image

»S prihodom Potovanja v Italijo so se vsi filmi v hipu postarali za deset let /…/.«
– Jacques Rivette, Arts, 1955

»To je zelo zelo velik film. V mnogih pogledih prelomen. /…/ Potovanje v Italijo se zdi nekako bolj ‘resnično’ od številnih neorealističnih filmov, pa ne le z vidika pripovedi, ampak tudi v smislu splošnega fokusa. Rossellinijev čut za družbeno, politično in materialno realnost sveta, v katerem živijo njegovi osrednji liki, je tako izostren kot vedno, toda Potovanje v Italijo se od svojih predhodnikov razlikuje po pozornosti, ki jo nameni njihovemu notranjemu življenju: prefinjenim odtenkom misli in občutkov, za katere se zdi, da jih junaki sami pogosto komajda razumejo. /…/ Skupaj z zgodnejšim Državljanom Kanom (1941) je ravno Potovanje v Italijo odigralo ključno vlogo pri prehodu od tradicionalnih oblik filmske pripovedi k nečemu bolj prepoznavno sodobnemu. In najbrž je film prav zato tako brezčasen.«
– Geoff Andrew, BFI

»V filmu, kjer se vse zdi nebistveno, je vse – celo naši najbolj nori miselni odkloni – del bistvenega.«
– Eric Rohmer, 1955

»Bogastvo filma, njegova genialna jasnost ter tiha, a osupljiva ambicioznost se upirajo analizi, še posebej takšni v nekaj vrsticah. /…/ Če je bistvo filmske umetnosti pripovedovanje preproste zgodbe, ki korak za korakom zajame vse zgodbe, vsakega gledalca in ves svet, potem lahko Potovanje v Italijo štejemo za eno tistih del, ki do skrajnih meja izkoristijo moč te umetnosti.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire du cinéma

»V filmu ne čutimo igralcev, čeprav hkrati nikoli povsem ne pozabimo, da gledamo Ingrid Bergman in Georgea Sandersa. Občutek imamo, kot bi prodirali skozi lupino /…/, v kateri se skrivata zvezdnika. Nič čudnega, da se lika ves čas zdita v zadregi!«
– Tag Gallagher, The Adventures of Roberto Rossellini: His Life and Films

»Film Potovanje v Italijo sem prvič videl v mladosti. Od takrat sem si ga ogledal že velikokrat, vendar sem potreboval kar nekaj časa, da sem ga zares razumel in začutil. Sprva se mi je zdel skrajno preprost in spraševal sem se, zakaj zganjajo tak cirkus okoli njega. Pomislil sem: kaj sploh je ta film in čemú vsi tisti čudno neskladni elementi? Čemú tisti hladni ton? In kaj točno se zgodi na koncu? Toda čudovito je naleteti na film, ki ga sprva ne razumeš povsem – pravzaprav je večina dobrih filmov takšnih.«
– Kent Jones, Short Takes, Criterion

»[Rossellini se je vedno] poskušal izogniti pastem, ki so razlikovale med dokumentirano pripovedjo in občuteno, doživeto reportažo. Zanj je bila nadvse pomembna – to je sam velikokrat ponovil, predvsem po letu 1945 – bojazen pred vulgarnimi čustvi. Želel je predstaviti ljudi in reči brez šminke. Brez demagogije je skušal ujeti stvari v čim bolj univerzalnih odtenkih. Namesto nevarnih, privlačnih uglajenosti estetskih trgovcev z iluzijami, ki jih je med cineasti vse več, je skušal resneje upoštevati mnenje človeka, ki strastno išče resnico vsake stvari, rekvizitov, okolja, časa. Ljudi! Človeškega obraza … /…/ Njegova osebna skromnost nas je prepričala o njegovem ponosu. Če uporabimo njegove izraze, lahko rečemo, da ga je ‘odlikovala nedolžnost, ki se je družila z modrostjo videnega. /…/ Potovanje v Italijo govori o trenutku ločitve, vendar film ni tragedija; govori tudi o zavezujočem sporazumnem zakonu, pa ni komedija; zelo natančno pripoveduje o Italiji, vendar ni dokumentarec. V resnici ga nikakor ne moremo prav opredeliti. Kot delo, ki se ukvarja z gibanjem, ljudmi in časom, bi ga lahko označili za esej.«
– Matjaž Klopčič, Ekran, 2000

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Sosednja soba The Room Next Door

Pedro Almodóvar

sobota, 21. 12. 2024 / 18:30 / Dvorana

Najnovejši film Pedra Almodóvarja je zgodba o lepoti življenja in neizbežnosti smrti, polna barv, svetlobe in humorja. Tankočutna drama s Tildo Swinton in Julianne Moore v glavnih vlogah je osvojila zlatega leva na zadnjem festivalu v Benetkah.

Cent’anni Cent’anni

Maja Doroteja Prelog

sobota, 21. 12. 2024 / 19:45 / Mala dvorana

Snemanje dokumentarnega filma o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo se prevesi v režiserkino odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa. Film, ki je med drugim prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarec na festivalu v Trstu, je odprl portoroški Festival slovenskega filma.

Anora Anora

Sean Baker

sobota, 21. 12. 2024 / 20:50 / Dvorana

Dobitnica letošnje zlate palme je svojevrstna pravljica o Pepelki, sodobna screwball komedija, v kateri se Sean Baker (Projekt Florida) na odkrit in neposreden način loteva tem seksa, ljubezni, denarja in moči.