»Poti k zvezdam so saga o izgubljeni igralki, ki jo preganja duh njene legendarne matere; o otroškem zvezdniku, ki ga je uničila zgodnja slava in je podlegel zasvojenosti in halucinacijam; o pohabljenju – tako resničnem kot metaforičnem –, ki včasih pride s slavo in njenimi spremljevalci: bogastvom, sramoto in nočnimi morami. Naš film vidim kot igro duhov in ne kot satiro.«
– Bruce Wagner, scenarist
Film je Julianne Moore prinesel nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Cannesu.
kritike
»/…/ v Poteh k zvezdam – Cronenbergovem Igralcu, groteskni, strupeni, freudovski vivisekciji holivudske patološke obsedenosti z glamurjem – /…/ skuša odcvetela zvezdnica, sodobna Norma Desmond, svojo konkurenčnost pokazati s seksom v troje in nastopom v vlogi, v kateri je nekoč, pred davnimi leti, zaslovela njena mama /…/.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ komedija bo v velik užitek vsem, ki imajo radi mračen humor. Film bi lahko označili za melodramatičnega, a vse to sodi k zabavi: liki svoje življenje doživljajo kot soap-opero, zato medij ustreza vsebini. Poti k zvezdam ne predstavljajo vrnitve kanadskega auteurja k njegovi znameniti ‘telesni grozljivki’ – groza je tu v glavnem psihološka in pošasti figurativne, zato pa nič manj prijetno srhljive.«
– Catherine Bray, Sight & Sound
»Novi Cronenbergov film je nedvomno eden najbolj jedkih satiričnih napadov na Hollywood, kar smo jih kdaj videli, hkrati pa preseže portret obdobja ter ustvari nekaj brezčasnega in nedoumljivega.«
– Nicholas Elliott, Cahiers du cinéma
»Poti k zvezdam, mešanica črnega humorja, družbene satire in gotskega vzdušja, se uvršča med najbolj temačne prikaze Hollywooda.«
– Jean-Christophe Ferrari, Positif
»Poti k zvezdam /…/ sodi v tradicijo, ki sega od Bulevarja somraka Billyja Wilderja preko Kaj se je zgodilo z Baby Jane? Roberta Aldricha do Igralca Roberta Altmana.«
– Louis Guichard, Télérama
»/…/ brez napora usklajuje zahteve povsem različnih žanrskih prvin: v tem opojnem (in skrajno čudnem) zvarku so elementi satire na industrijo, čehovske družinske drame in – kar je najbolj presenetljivo – elegične zgodbe o duhovih. Kumulativni učinek je zelo nenavaden, čeprav je mogoče najti določene družinske podobnosti: Cronenbergov film deluje kot incestuozni bratranec Altmanovega Igralca.«
– Budd Wilkins, Slant
»Film je sprevržen, vijugast in zelo daleč od predvidljivih outsiderskih puhlic o kulturi slavnih. Obsedenost s statusom, vrtoglavost slave, spolna naveličanost in tisti vseobsegajoči strah pred neuspehom, ki zastrupi vsako zmago, so prikazani s hladnim novim poznavalstvom, z nekakšnim ekstremizmom, ki odločno zavrne običajne pomisleke, da so tovrstni filmi skrivaj očarani nad svojimi subjekti. Vsaka površina ima bolan lesk tesnobe; vsak obraz je maska do zadnjega milimetra skrite bolečine. Režiser je spet dokazal svoj dar za telesno grozo in satiro. /…/ Poti k zvezdam so mračna ansambelska komedija krutosti, negotovosti in samosovraštva. /…/ satira sodobnega Hollywooda, ki spomni na Bulevar somraka in Razglednice iz pekla (Postcards from the Edge) /…/.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Če je bila Zalega (The Brood) /…/ Cronenbergov Kramer proti Kramerju, potem so Poti k zvezdam njegov Bulevar somraka s pridihom filmov Kitajska četrt, Onstran doline lutk (Beyond the Valley of the Dolls) ter Ljuba mami (Mommie Dearest).«
– Mark Kermode, The Observer
»Poti k zvezdam so Mulholland Drive na drugačnem tripu.«
– Michał Oleszczyk, RogerEbert.com