»Nekateri nomadi so doma povsod, drugi niso doma nikjer. Jaz sem bila ena slednjih.«
– Robyn Davidson
zgodba
Sredi sedemdesetih let se Robyn Davidson, naveličana hrupnega življenja v mestu, odloči, da bo sama prehodila 2700 kilometrov dolgo pot čez prelepo, a negostoljubno avstralsko puščavo. Davidsonova, ki naj bi jo na poti spremljali le zvesti pes Diggity in štiri nepredvidljive kamele, ima en sam cilj: doseči obalo Indijskega oceana. Po dveh letih priprav in dela na kameljih farmah mora samo še najti način, kako bo prišla do denarja za odpravo. Revija National Geographic je pripravljena sponzorirati njeno pustolovščino pod pogojem, da privoli v občasne obiske njihovega fotografa. Robyn se le nerada sprijazni, da bo morala žrtvovala nekaj svoje samote …
Zgodba o zgodovinskem popotovanju Robyn Davidson čez avstralsko puščavo, ki je v sedemdesetih letih navduševala bralce revije National Geographic, je končno dobila svojo filmsko različico. Poti, posnete po spominih te nenavadne popotnice, so vizualno osupljiv ep, umeščen v enega najbolj divjih, neusmiljenih in najlepših kotičkov planeta, obenem pa intimna zgodba o samoodkrivanju.
zanimivosti
Zgodba o popotovanju Robyn Davidson, opremljena s fotografijami Ricka Smolana, je bila leta 1978 objavljena v reviji National Geographic in nekaj naslednjih let ostala njena najbolj priljubljena zgodba z naslovnice. Robyn Davidson je o svoji dogodivščini kmalu zatem napisala še knjigo Tracks, ki je v trenutku postala mednarodna uspešnica in se uvrstila med klasike popotniške literature. Knjiga, ki jo pozna tako rekoč vsak Avstralec in je bila več let del učnega načrta avstralskih šol, je bila prevedena v osemnajst jezikov, avtorica pa je zanjo kot edina ženska v zgodovini prejela prestižno književno nagrado Thomasa Cooka. Vse od prve objave leta 1980 so se vrstili poskusi, da bi knjigo priredili za film. V zgodnjih osemdesetih je Disney načrtoval priredbo z Julio Roberts v glavni vlogi, a je projekt nazadnje propadel.
iz prve roke
»Bila sem puristka in preprosto nisem hotela, da bi zgodbo dobil v roke Hollywood. Mislila sem si: ne, to bi moral biti avstralski film. Moral bi imeti lastne vrednote, blizu tistemu, kar je potovanje v resnici pomenilo, kar je pomenila knjiga. /…/ Šlo je za mitično zgodbo; popotovanje, samodokazovanje … Razumem, zakaj je to ljudi privlačilo. Ne vem pa, zakaj je knjiga ostala tako priljubljena kljub spreminjajočim se časom. Mogoče so ljudje siti hrupne kulture, v kateri živimo, in skušajo pobegniti k nečemu bolj preprostemu, bolj pristnemu …«
– Robyn Davidson, avtorica knjige
»Hotel sem posneti film, v katerem bi bila pokrajina lik. Nisem želel narediti nečesa, kar bi lahko posnel tudi v studiu. Projekt me je v tem smislu zelo privlačil. Poleg tega sem hotel snemati na filmski trak. Hotel sem narediti film, ki bi bil vreden tega truda. Snemati na filmski trak namreč – kot vsi vemo – ni več lahko, gre za umirajoč medij. Zdelo se mi je, da ta projekt zasluži bogastvo filma, poleg tega sem imel v mislih klasičen videz, hotel sem snemati veliko širokih planov, ne le bližnjih posnetkov. /…/ Želel sem mu vdihniti eleganco. Ni se mi zdelo smiselno narediti akcijske različice zgodbe. Hotel sem imeti razvijajoče se vzdušje ter spreminjajočo se svetlobo in pokrajino, ki bi izražali, kaj se dogaja v duševnosti junakinje. /…/ Pri Poteh sem imel bolj kot kadarkoli prej občutek, da je scenarij le izhodišče, da bo film nastal šele v puščavi; da ga bomo morali šele poiskati.«
– John Curran, režiser
portret avtorja
John Curran (1960, Utica, New York) se je pri štiriindvajsetih letih preselil v Avstralijo, kjer je leta 1998 po scenariju avstralskega romanopisca Andrewa McGahana posnel svoj prvi celovečerec Praise. Leta 2004 je bil na filmskih festivalih v Sundanceu in Cannesu prikazan njegov drugi celovečerec We Don’t Live Here Anymore (2004) z Naomi Watts, Markom Ruffalom, Lauro Dern in Petrom Krausom v glavnih vlogah. Sledila sta po istoimenskem romanu W. Somerseta Maughama posneti Pisani pajčolan (The Painted Veil, 2006) z Naomi Watts in Edwardom Nortonom ter Stone (2010), v katerem je poleg Roberta De Nira in Mille Jovovich ponovno nastopil Edward Norton. Trenutno s televizijsko hišo HBO pripravlja svojo prvo televizijsko miniserijo z naslovom Undaunted Courage, ki pripoveduje zgodbe raziskovalcev Lewisa in Clarka.
kritike
»Čudovito izpeljana in sijajno odigrana zgodba /…/, dragocen in nepozaben film, zgrajen na navdušujočem nastopu Mie Wasikowske.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Filmska priredba mednarodne uspešnice Robyn Davidson /…/ je izpeljana z brezhibno obrtniško spretnostjo in veliko občutljivostjo. Čudovito narejena pustolovska saga Johna Currana /…/ ne uspe le ujeti krutosti in divje lepote popotovanja, ampak hkrati zariše subtilno pot v samo srce te nadvse netipične raziskovalke. /…/ V štirih celovečercih, ki jih je posnel pred tem /…/, se je Curran izkazal kot nekakšen strokovnjak za vedenjske navade trmastih in nepredvidljivih posameznikov. V tem smislu je idealen režiser za ekranizacijo knjižne klasike Robyn Davidson, zgodbe o samoodkrivanju izpod peresa nekoga, čigar dejanja, kot je predstavljeno v filmu, so bila posledica obupnega hrepenenja po samoti in globokega razočaranja nad tako imenovano civilizirano družbo.«
– Justin Chang, Variety
»Vizualno veličasten film, ki očara s svojimi razpoloženji in teksturami, je izmenično vznemirjujoč, navdihujoč in sanjavo meditativen. Njegov prikrit čustveni naboj temelji na brezhibni igri Mie Wasikowske, ki svoj ganljivi nastop gradi na pogumu in odločnosti, nujnih za tovrsten podvig, obenem pa razodeva krhkost svojega lika. /…/ Zgodba je danes – glede na to, kako težko se je v naši dobi hiper-povezanosti povsem odklopiti – celo bolj aktualna kot v času prvega izida knjige. Poti so – ne da bi pri tem povsem zdrsnile v new age vode – vznemirljiv prikaz jasnosti in samospoznanja, do katerih lahko pripelje umik v naravo, in verjetno najboljši film svoje vrste po V divjini (Into the Wild) Seana Penna.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Poti seveda prikličejo v spomin film Walkabout Nicolasa Roega in morda se Curran mojstrovini zavestno pokloni v sekvenci, v kateri se Mia Wasikowska, podobno kot Jenny Agutter pred dvaindvajsetimi leti, sleče do golega in skoči v bazen. /…/ gre za preprosto in prelepo popotovanje, ki je samo sebi namen in je tako tudi prikazano.«
– Robbie Collin, The Telegraph