zgodba
Biografska drama o zadnjem obdobju ustvarjanja in življenja slavnega ruskega pisatelja Leva Tolstoja. Po petdesetih letih zakona se grofici Sofiji, Tolstojevi predani soprogi, strastni ljubimki, muzi in tajnici – Vojno in mir je lastnoročno prepisala kar šestkrat! – življenje nenadoma obrne na glavo. V imenu svoje nove religije se Tolstoj odreče plemiškemu naslovu, lastnini in družini v korist revščine, vegetarijanstva in celibata – potem ko mu je grofica rodila trinajst otrok! Ko Sofija odkrije, da je Tolstojev premeteni privrženec Vladimir pisatelja prepričal, naj pravice svojih velikih romanov zapusti ruskemu ljudstvu, uporabi vse čare in zvijače, da bi obvarovala družinsko dediščino. Sredi tega minskega polja se znajde Tolstojev mladi, lahkoverni tajnik Valentin, ki hitro postane orodje v rokah mogočnih nasprotnikov – spletkarskega Vladimirja in maščevalne grofice Sofije.
Pripoved o dveh ljubeznih – prva se poraja, medtem ko druga ugaša – s Christopherjem Plummerjem in Helen Mirren v vlogah zakoncev Tolstoj je večplastna, humorna, razkošna in čustvena zgodba o tem, kako težko je živeti z ljubeznijo in kako nemogoče brez nje.
iz prve roke
»S Poslednjo postajo se nam je ponudila nenavadna priložnost preseči klasični okvir filmske biografije ter ustvariti živopisen in ganljiv film o problematičnosti ljubezni in nezmožnosti, da bi živeli brez nje. To ni film o Tolstoju, pač pa film o izzivih in težavah ljubezni. Gre za sijajno zgodbo o človeških odnosih in čudovito primerjavo stare in mlade ljubezni. V jedru filma je velika bitka med idealizmom in realizmom. Vsi se sprva oklepamo svojega ideala ljubezni, ki se drastično razlikuje od tistega, za kar se ljubezen izkaže v resničnem življenju. /…/ V filmu sledimo Valentinu, ki se iz mladeniča, slepo zaljubljenega v ideal duhovne, nesnovne ljubezni, spreminja v moškega, ki počasi spoznava, da je vse, na kar lahko upamo v resničnem svetu, kaotičnost ljubezni. /…/ Ta dihotomija se ponovi tudi pri samem Tolstoju, ki se kaže kot sodobni svetnik in prerok popolne ljubezni, hkrati pa je ujet v izjemno težavnem in turbulentnem zakonu … /…/ Pri pisanju scenarija se mi je zdelo ključnega pomena preplesti komične in tragične tone. Znova sem prebral vsa velika dramska dela Čehova. Je eden mojih najljubših pisateljev in zelo sem mu hvaležen, saj mi je pomagal razumeti ton in razpoloženje. Hotel sem namreč ustvariti zgodbo, v kateri se tragika in komika tesno prilegata.«
– Michael Hoffman, režiser in scenarist
»Mike je uspel pričarati dramatičnost, ki je inherentna zgodbi. Bistvo drame je konflikt – in zadnje leto Tolstojevega življenja je bilo en sam niz konfliktov. Težko si predstavljamo boljšo snov, kot je spopad med Sofijo in Čertkovom. Kot noč in dan sta, in v njuni bitki se zrcali Tolstojev lasten psihološki razkol. Mikov scenarij v popolnosti razume, da sta v žarišču Poslednje postaje psihološki konflikt in neskončen boj med duhovnim in materialnim.«
– Jay Parini, avtor literarne predloge
portret avtorja
Michael Hoffman (rojen leta 1956 v Idahu, ZDA) kot Rhodesov štipendist leta 1979 odide na študij v Oxford, kjer odkrije mladega Hugha Granta in z njim leta 1982 posname režijski prvenec Privileged, zgodbo o mladeniču iz visoke družbe. Z bodočim producentom Rickom Stevensonom po končanem študiju ustanovi Oxford Film Company in posname komedijo Restless Natives (1985) o Škotih, ki ropajo skupine ameriških turistov. Velik odziv na domačih tleh mu leta 1988 prinese film Obljubljena dežela (Promised Land), temačna zgodba o odraščanju s Kieferjem Sutherlandom in Meg Ryan v glavnih vlogah. Leta 1991 režira visokoproračunsko komedijo Žajfnica (Soapdish) s še bolj zvezdniško zasedbo: Sally Field, Kevin Kline, Whoopie Goldberg, izjemno mlad Robert Downey Jr. in Terri Hatcher. Leta 1995 se vrne k britanskemu gradivu z biografsko dramo Prenova (Restoration), ki doživi premiero na festivalu v Berlinu leta 1996. Istega leta posname romantično komedijo Tistega čarobnega dne (One Fine Day) z Georgeom Clooneyem in Michelle Pfeiffer. Sledi mednarodno uspešna adaptacija Shakespearjevega Sna kresne noči (A Midsummer Night´s Dream, 1999), nato pa Game 6 z Michaelom Keatonom in Robertom Downeyem Jr., ki je leta 2005 premierno predvajan na festivalu Sundance. Pred Poslednjo postajo Hoffman za HBO dokonča pilotsko epizodo serije o novinarski zvezdi Seymourju Hershu in dokumentarec o domači rugby ekipi Out of The Blue: A Film About Life and Football.
kritike
»Režiser in scenarist Michael Hoffman je priredil roman Jaya Parinija v vznemirljivo, komično-dramatično pripoved o zadnjih mesecih Tolstojevega življenja. Tolstoja z umerjeno avtoriteto odigra Christopher Plummer … Pretanjeni prehodi med komiko in tragičnim ponižanjem, ki jih uprizarja Helen Mirren, spreminjajo njune zakonske zdrahe v presunljivo filmsko doživetje. Film je čudovit in skrajno zabaven. Publika ga obožuje!«
– Anne Thompson, IndieWIRE
»Helen Mirren je v čudoviti Poslednji postaji Michaela Hoffmana s svojo tour de force predstavo v vlogi grofice Sofije Tolstoj prekosila samo sebe in svoj oskarjevski nastop v Kraljici.«
– Lou Lumenick, New York Post
»Ta film je kot sijajna gledališka igra. Igralska demona trčita z vso silo in ustvarita prizore shakespearovske nežnosti, nejevolje in besa.«
– David Denby, The New Yorker
»Neprimerljiva Helen Mirren je preprosto osupljiva. In Plummer, ves zardel od sramu zaradi poželenja, ki ga po vseh teh letih še vedno čuti do lastne žene, ji je kos.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Vsaka sekunda, ko na platnu opazujemo Helen Mirren, je učna ura iz neprimerljivega talenta.«
– Claudia Puig, USA Today
»Vrhunska predstava elitne zasedbe. /…/ Hoffmanova privlačna filmska biografija v skladu s svojo snovjo spretno krmari med dramo in komedijo.«
– Lee Marshall, Screen International
»Helen Mirren, Christopher Plummer, James McAvoy in Paul Giamatti bodo prevetrili bitko za oskarje.«
– LA Times
»Christopher Plummer in Helen Mirren blestita.«
– Todd McCarthy, Variety
»Ima potencial velike uspešnice.«
The Hollywood Reporter
»Imenitno zabavna zgodovinska drama …«
– Entertainment Weekly
»Poslednja postaja, očitno naslovljena po dejansko poslednji – železniški! – postaji na Tolstojevi poti, pa je predvsem zanosno uprizorjena in odigrana pripoved o ljubezni življenja, ki se zlahka izmika zaželeni harmoničnosti in je zlasti po zaslugi čustveno v vsem prepotrebnem razponu večplastne Helen Mirren (mimogrede, po družinskem rodu Belorusinje, rojene kot Iliena Lidija Vasiljevna Mironoff) ter od duhovitosti in dobrodušnosti do tudi ostrine in naposled tragike odlično razpetega Plummerja oživljena mojstrsko.«
– Uroš Smasek, Večer
»Prava vrhunska drama, polna skritih namenov, psihološko izredno večplastno realiziranih likov ter motivacij, polna stvari, ki niso tisto, kar se zdijo, polna peklenskega kresanja isker med materializmom in spiritualnimi iluzijami, idealov proti telesnosti, tekmovanj v užaljenosti in gledaliških pretvarjanj, za povrh še zelo kredibilno odigrana. Dramski užitek.«
– Peter Zupanc, Primorske novice