iz prve roke
»Pri Hong Sang-sooju je manj več. Manj časa za snemanje, manj pojasnil, manj ljudi na prizorišču – več navdiha, več filma. /…/ Pri njem gre za odkrivanje bistvenega. Poezijo, humor, čustva. /…/ Moje bivanje v Koreji, kjer nisem poznala abecede in zato nisem mogla prebrati napisov in znakov na ulicah, je bilo zelo posebna izkušnja. Vse mi je bilo tuje, kar mi je bilo zelo všeč. Sofia Coppola je ta občutek na zelo univerzalen način raziskala v filmu Izgubljeno s prevodom (Lost in Translation). Izvrstno ji je uspelo ujeti, kako se človek počuti, ko se kar naenkrat znajde v popolnoma tuji deželi.
Mislim, da skuša Iris s pomočjo jezika raziskati, kaj se ljudem dogaja v glavi, nato pa jih povezati z njihovimi lastnimi mislimi, vprašanji in zavestjo. Vidim jo kot nekakšno vilo in hkrati čarovnico, saj zna ljudem prebrati nezavedne misli in jih pripraviti, da o sebi razmišljajo na določen način. Skuša jih pripeljati do neke stopnje zavesti, kje so v tistem trenutku, o čem sanjajo in kaj obžalujejo. Hlepi po tem, da bi stvari preučila, da bi zakopala globlje.«
– Isabelle Huppert
kritike
»Film ne ponuja ničesar tako usodnega kot razodetje – pravzaprav je tako privlačen ravno zato, ker ne razkrije ničesar. To je prebrisan, čuden primerek kvintesenčne Hongove čarovnije tipa ‘vedno-isti-vedno-drugačen’.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»V korejskem naslovu enaintridesetega celovečerca Hong Sang-sooja, ki se v angleščini glasi A Traveler’s Needs, je nekaj čudno nedoločenega. /…/ Ko sem ga videl, sprva nisem bil prepričan, ali pomeni ‘potrebe popotnika’ ali ‘potrebe po popotniku’. To ni prvič, da se Hong poigrava z naslovi v različnih jezikih. /…/ Toda v razkoraku med [korejskim] in [angleškim] naslovom [pričujočega filma] je veliko več kot le igrivost. Ali govori o potrebah popotnice – Iris, francoske učiteljice v Seulu (Isabelle Huppert) – ali o potrebah, ki jih ona zadovoljuje pri domačinih: to je vprašanje, ki nam ga film prepušča v razmislek. /…/ Prevajanje je seveda tudi dejanje subjektivnega približevanja. Iris, Won-ju in njen mož obiščejo budistični tempelj, kjer naletijo na veliko skalo, na katero je vgravirana pesem Yun Dong-juja Predgovor. Yun je najslavnejši pesnik kolonialne Koreje, ki je s pisanjem v maternem jeziku tvegal svojo varnost. Won-jujin soprog pesem glasno prebere v korejščini, Iris pa poda strogo dobeseden angleški prevod teologa Kwon Hyuk-ila, ki ga je našla na internetu. V angleških podnapisih medtem spremljamo manj tog prevod, ki sta ga pripravila Hong in prevajalec Darcy Paquet. Kwon je prvi vrstici prevedel kot ‘until the day of death, looking up to the sky / hope there isn’t a dot of shame’, ostajajoč zvest splošni težnji korejskega jezika po izpuščanju zaimkov. Hong in Paquet pa sta se odločila za ‘so that I might face the sky / without shame to my last breath’, pri čemer sta z uvedbo prvoosebnega govorca okrepila izpovedni duh izvirnega besedila. Različica Honga in Paqueta ne jemlje veljave Kwon Hyuk-ilovi metabesedilni izpeljavi: gledana skupaj dajeta angleška prevoda Yunovi pesmi kiparski značaj, saj interpretaciji razkrivata različne vidike besed.«
– Jawni Han, The Film Comment Letter
»Umetnost prevajanja, tesno povezana z empatičnimi sposobnostmi pesnika ali psihoterapevta, je v samem jedru filma, ki se spretno poigrava s tremi jeziki (angleščino, francoščino in korejščino). /…/ Gledalec iz kina ne bo odšel z odgovori, morda pa mu bo v mislih odzvanjal verz, ki ga prevede Iris: ‘Moja pot je vedno nova pot.’ Ljubitelji Hong Sang-sooja bi rekli, da to vsekakor velja tudi zanj; celo takrat, ko se zdi pot nenavadno podobna. Tokrat so novosti subtilne in rahlo begajoče, a nadvse zadovoljujoče.«
– Jonathan Romney, IndieWire